Zgodovina in geneza CoFestivala

KRATKI REZI IN NOMAD DANCE ACADEMY IN NEKI ČAS. Čeprav se zgodba, iz katere je kasneje nastal CoFestival, začne marca leta 2005 na IETM konferenci in srečanju mreže Balkan Express v Beogradu, se prvi rezultati sodobnoplesne skupnosti zahodnega Balkana ali regijske mreže Nomad Dance Academy (prve programske alineje so bile začrtane konec avgusta 2006 na sestanku mrežnih partnerjev v Ljubljani in Medani) pokažejo samo nekaj mesecev pred t. i. svetovnim finančnim zlomom, ki je nedvomno močno zaznamoval naše proceduralne, strateške, produkcijske in ustvarjalne odločitve in možnosti v zadnjem desetletju.

Junija 2008 se je v Ljubljani sklenila prva izobraževalna turneja študentov Nomad Dance Academy in postalo nam je jasno, da smo ustvarili nekaj izjemnega. Študentje so po izobraževalnih programskih sklopih, ki so potekali v Sofiji, Skopju, Beogradu, Sarajevu, Kanjiži, Zagrebu in Ptuju, pripotovali v Ljubljano, kjer so skupaj z mladimi domačimi ustvarjalci s področij oblikovanja prostora, svetlobe, zvoka in videa (skupaj z Zavodom Bunker smo zanje organizirali posebno delavnico tehničnih in ustvarjalnih veščin) pilili svoja koreografska dela.

Ljubljano je za sklepni del izobraževanja v letih od 2008 do 2010 NDA izbrala predvsem zaradi tehničnih in infrastrukturnih kapacitet. Tri dvodnevne festivalske izdaje Kratki rezi (Short Cuts) so se v teh letih konec maja in na začetku junija odvijale na različnih prizoriščih po Ljubljani (PTL, DIC, Rog in Stara elektrarna). Leta 2010 smo v posebnem programskem sklopu z naslovom Povečava gostili tudi Iva Dimcheva, Sebastijana Horvata s predstavo Utopija I in mednarodno zasedbo plesalcev, ki so v Kostariki preživeli daljše delovno obdobje s pedagogom Davidom Zambranom. Četudi je bil triletni cikel izobraževanja sklenjen, smo se endeajevci odločili, da bomo festivalski program nadaljevali in širili skupnostni duh mreže.

Septembra 2009, ko kulturna produkcija v Sloveniji še ni občutila posledic mednarodne finančne krize, so se v Ljubljani odprle tri nove dvorane. V Mostah je Španske borce dobil v upravljanje Zavod En-Knap in tam naselil del domače sodobnoplesne produkcije, Robert Waltl in Ivica Buljan sta zraven Križank z zasebnimi sredstvi zgradila Mini teater, na Trgu prekomorskih brigad v Šiški, zraven nekdanje upravne zgradbe občine Ljubljana Šiška, pa je vrata odprl prenovljeni primerek modernistične arhitekture − mestni Kino Šiška, preimenovan v Center urbane kulture. Od leta 2002 do začetka prenove je Kino Šiška deloval kot vadbeni center za sodobni ples (saj je s prestrukturiranjem mreže Ljubljanskih kinematografov konec 90. let 20. stol. in z gradnjo Koloseja kinematografska infrastruktura v Ljubljani doživela svoj neoliberalni šok), za njegovo organizacijo pa je skrbel Goran Bogdanovski. Od odprtja Centra urbane kulture leta 2009 se je Kino Šiška specializiral za mednarodne in domače glasbene vsebine. Obenem si je njegovo vodstvo ves čas prizadevalo, da profilira razstavni, eksperimentalni, multimedijski in tudi sodobnoplesni program.

PRELOMNO LETO 2011. Leta 2011, ki ni bilo prelomno zgolj za arabski svet, kjer so se začele vrstiti vstaje in revolucije in močno rekonfigurirale dinamiko mednarodne politike, ampak v mnogih pogledih tudi za nas, smo si v mreži NDA vzeli leto delovnega premora in premisleka o tem, kaj si želimo z mrežo početi, kaj naš regijski sodobnoplesni kontekst potrebuje, kaj je lahko sodobni ples v novih razmerah in kako se reorganizirati. Ugotavljali smo, da smo se ujeli v začaran krog hiperprodukcije in da ta škodi plesni ustvarjalnosti. Takrat je Fičo balet od Ministrstva za kulturo dobil nekaj malega denarja za nov festival Pleskavica. Bili smo izčrpani in utrujeni od norega produkcijskega tempa. Za razliko od običajnega festivalskega programiranja, ki ponavadi temelji na naboru povabljenih predstav, smo se odločili povabiti 36 domačih in tujih umetnikov in ustvarjalcev s področja sodobnega plesa in ustvariti festivalski format, kjer bi znanja, refleksije in misli delili med sabo in z občinstvom ter v okrnjenih pogojih prikazovali svoja gotova plesna dela. Namesto produktivnosti smo se odločili za kreativnost, ustvarjalno akumulacijo v upočasnjenem času. Leto pred tem smo ustanovili podružnično organizacijo Nomad Dance Academy Slovenija, s katero smo želeli Fičobalet, lokalnega slovenskega partnerja regijske NDA, razbremeniti produkcijske preobremenjenosti.

Dva člana NDA (Goran Bogdanovski, Rok Vevar), ki sva bila hkrati v umetniškem odboru Gibanice, sva s sodelavkama Zavoda Bunker (Alma Selimović in Tamara Bračič) in producentko Mojco Zupanič delala na vzpostavitvi Slovenske plesne mreže (evropski denar smo pridobili od Ministrstva za javno upravo) ter revitalizaciji Društva za sodobni ples Slovenije (Bara Kolenc, Teja Reba). Delali in srečevali smo se v pisarni v Tobačni na Tržaški, pisarni, ki je postala srečevališče celotne plesne scene. V tem času smo v sodelovanju z omenjenimi organizacijami in pobudami za slovenski plesni kontekst organizirali mesečna javna usklajevanja statuta novega nacionalnega Centra sodobnih plesnih umetnosti, ki ga je vlada Republike Slovenije končno ustanovila 13. julija 2011. Niti dva meseca ni trajalo, da smo lahko zaslutili, da se utegne zgodba s CSPU slabo končati, saj je omenjena vlada dobila v parlamentu nezaupnico in bila obsojena na tekoče posle, še preden je vzpostavila svet omenjenega zavoda.

Pleskavica 2011 (programsko in organizacijsko ekipo Pleskavice smo sestavljali: Goran Bogdanovski, Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Rok Vevar, Jasmina Založnik in Gregor Kamnikar, iz Mreže za sodobni ples pa je z nami sodelovala Sandra Đorem) je odločilno prevetrila naše poglede na produkcijo, ustvarjalnost, kuriranje, postopkovnost in čas, ki ga potrebujemo za delo. Preizkušali smo različne principe ustvarjalnosti, ki smo jih v domači kontekst selili iz mreže NDA. Programska odločitev je bila v regiji zelo odmevna. Na podlagi našega predloga so se v tistem letu zgodili naslednji dogodki: povabljeni smo bili v umetniško rezidenco na festival Impulstanz na Dunaju (tja smo prispeli na večer, ko je svet obšla novica o smrti Amy Winehouse in hkrati zgodba o eksploataciji talentirane umetnice, ki jo je ubila mednarodna glasbena industrija, in samo nekaj dni potem, ko je skrajni desničar Anders Behring Breivik na Norveškem na strelskem pohodu pobil 80 mladih ljudi) in tam še z drugimi 25 umetniki in ustvarjalci motrili možne prihodnje oblike plesnega dela (maratonski sklepni proceduralni dogodek se je na dunajskem festivalu razvijal sedem ur; od 22:00 zvečer do 5:00 zjutraj), gostovali smo v skupni izdaji festivalov Kondenz (Beograd) in Locomotion (Skopje), na katerih smo razvijali format Pleskavice v različnih modalitetah. Tam smo gostili nekaj izjemnih mednarodnih gostov, ki so prestavljali datume svojih letalskih vozovnic, da so lahko na festivalih ostajali dlje in ad hoc obnavljali svoje stare predstave, da so jih lahko delili z lokalnim občinstvom. V novembru istega leta smo v Skopju na Akademiji za glasbo (program za sodobni ples) prvič iniciirali nov eksperimentalni izobraževalni modus kolaborativnega poučevanja (co-teaching) in zaključili leto z izjemnim ustvarjalnim zagonom.

LETO 2012 IN USTANOVITEV COFESTIVALA. Leta 2012 so se v Sloveniji na kulturnem področju začele kazati konture finančne krize. Festivali in sodobnoplesne produkcije so doživeli prvi val finančne erozije, februarja smo dobili tretjo desno vlado, ki je takoj po inavguraciji napovedala ukinitev pravkar ustanovljenega CSPU, a še vedno smo upali, da so takšne razmere samo začasne. Postalo nam je jasno, da se moramo povezati.

Goran Bogdanovski je direktorja Centra urbane kulture, Simona Karduma, in njegovega pomočnika za menedžment in finance, Mitjo Bravharja, prepričal, naj se vključijo v mednarodno plesno mrežo evropskih plesnih institucij EDN European Dancehouse Network v štiriletni projekt Modul Dance (financiran s strani EU), Pleskavica je obenem še vedno imela nekaj letnega proračuna, Rok Vevar je v letih 2008 in 2010 s Sinjo Ožbolt v Plesnem teatru Ljubljana iniciiral festival plesnih perspektiv Ukrep, v Kinu Šiška pa smo se začeli družiti z ljubljansko izpostavo mednarodnega gibanja Co-working (njegova ljubljanska protagonista sta bila Eva Matjaž, takrat še Perčič, Luka Piškorič). Zaostrene razmere so nas združile. Odločili smo se, da vse iniciative povežemo v nekaj, kar smo se po analogiji s co-workingom odločili poimenovati: CoFestival.

25. maja 2012, na nekdanji socialistični dan mladosti, smo odprli prvi CoFestival, ki je bil logično nadaljevanje vseh naših dotedanjih sodobnoplesnih pobud in idej, in resnično smo začenjali razumeti, kaj za nas ter za slovenski sodobnoplesni in kulturni kontekst lahko pomeni so-delovanje. Začenjali smo razvijati metode in postopke so-kuriranja, ki danes odločilno zaznamuje strukturo CoFestivala, njegov način proizvodnje in sofinanciranja. Bili smo ambiciozni. Festival je trajal več kot 10 dni, do 8. junija. Potekal je na več prizoriščih: v PTL je potekal program Ukrepa, v Kino Šiška Pleskavice in Modul Dancea, na ljubljanski Špici smo sodelovali pri Co-workingu na prostem, center Premik in Oder pod zvezdami (LGL) sta postala prizorišče delavnic.

Mednarodni program so predstavljali: zasedba Disciplina Kitchme, Ludovic Material, Andros Zins-Browne, The Loose Collective, Céline Larrère, Jana Jevtović, Pierre Yves Diacon, Itamar Serussi, La Zampa, Qudus Onikeku, Tina Tarpgaard, Dragana Bulut, Eduar Gabia in Maria Baroncea. Domačo reprezentanco umetnikov in strokovnjakov so predstavljali: Teja Reba, Loup Abramovici, Nina Božič, Dejan Srhoj, Gregor Ilaš, Mala Kline, Matejo Bučar, Leja Jurišič in Petra Veber, Janez Janša, Tandem Kitch, Jasmina Križaj in Cristina Planas Leitão, Tina Dobaj Eder in Gregor Kamnikar, Irena Pivka in Brane Zorman, Tina Valentan in Luka Martin Škof, Dragana Alfirević in Marjeta Kamnikar, Tomaž Grom, Goran Bogdanovski, Dejan Srhoj, Violeta Bulc, Emili Bizjak, Nika Mlakar, Naomi Novak, Maja Radojevič, Laura Štangelj, Vesna Zupanc, Nina Fajdiga, Saška Rakef, Nika Arhar, Pia Brezavšček, Katja Čičigoj, Jasmina Založnik, Vid Vodušek, Rok Vevar, Mankica Kranjec, Barbara Novak, Herman Kasidian in platforma Co-working.

COFESTIVAL 2013. Leta 2013 je bil CoFestival razdeljena v dva časovna termina (junijski in septembrski) s skupnim naslovom: Umetnost sobivanja. Septembrski del je zaznamoval istoimenski veliki dogodek, na katerem je okoli 30 lokalnih, regijskih in mednarodnih umetnikov v MSUM-u ustanovilo raziskovalni program Nomad Dance Institute (NDI). Zmanjšan obseg programa je bil delno povezan tudi s prehodnim obdobjem v ciklih financiranja.

NDI je raziskovalno-izobraževalni program regijske mreže Nomad Dance Academy, ki je potekal pod motom »Vse je izobraževanje« (All Is Education). Odločili smo se, da bomo krog izbranih študentov, kot je bilo to v navadi v obdobju 2008−2010, razširili na profesionalne koreografe, pedagoge, teoretike ter s takšnim programom zapolnili izobraževalni deficit na sodobnoplesnem področju v regiji. Z principi odločanja NDA smo po predstavitvi raziskovalnih iniciativ dali povabljenim možnost, da izberejo projekt, ki jim predstavlja največjo možno ustvarjalno potenco, ga povabijo v NDI ter zanj organizacijsko poskrbijo. Iz tega so se rodili projekti: so-poučevanja (eksperimentalen format skupinskega poučevanja Co-teaching), arhiviranja koreografskih praks na Balkanu, Situations (raziskava ljudskih plesov na Balkanu), Bmapping (razvoj ludističnega orodja, ki ga je mogoče aplicirati na različne formate odločanja in ustvarjanja) in zagovorništva na področju sodobnega plesa v regiji, poligon (večnamenski participatoren koreografski format). Projekti NDI so tako redno uvrščani v naslednje izdaje CoFestivala (2013−2016).

Junijski del so sestavljali Medukrepova delavnica v PTL (Matej Kejžar), nekaj predstav (La Veronal, Erick Minh Cuong Casting & Shonen) in kratkih plesnih filmov (Koreografski izseki I), ki jih je zagotovil program Modul Dance, javnosti smo na posebnem dogodku predstavili mrežo Nomad Dance Academy v dvorani Komuna v Kinu Šiška in na poletni solsticij sklenili spomladanski del CoFestivala.

Drugi del CoFestivala se je začel na dan jesenskega enakonočja. Nadaljevali smo ga s filmskim programom Modul Dancea (Koreografski izseki II), dodali pa smo mu Wendersov film Pina, ki smo si ga ogledali v 3D tehniki. V jesenskem delu smo gostili Jurija Konjarja s prikazom dela v nastajanju (dogodek naslovljen z V iskanju mirovanja) in švicarskega plesalca in koreografa z umetniškim imenom Foofwa d’Imobilité, nekdanjega vidnega člana ansambla Mercea Cunninghama, s predstavo Au Contraire − After Jean-Luc Godard. Eden osrednjih delov jesenskega CoFestivala je bilo gostovanje SNP Novi Sad z gledališko predstavo Utva v režiji Tomija Janežiča. Za odlično šesturno predstavo slovenskega režiserja smo se odločili, ker je s svojimi štirimi formati izjemno uspešno izkoristila oblike postopkovnosti, za katere smo menili, da so pomemben del sodobnih koreografskih praks.

 

COFESTIVAL 2014. Leto 2014 je bilo pripravljalno leto za CoFestival, saj smo čakali na odobrena finančna sredstva. Zato smo se odločili povabiti zgolj predstavo Grobnica za Borisa Davidoviča, po kratki zgodbi enega najbolj kontroverznih del jugoslovanske književnosti velikega pisatelja Danila Kiša, v koprodukciji z Mini teatrom in v režiji Ivice Buljana. V Kreativnem centru Poligon pa smo v koprodukciji z Nomad Dance Academy Slovenija, Stanico – servis za savremeni ples in Bitef teatrom Beograd izvedli delavniški in performativni projekt Poligon v Poligonu. Ta raziskovalni projekt so postavili: Dušan Broćić, Bojan Đorđev, Siniša Ilić, Jana Jevtović, Dragana Jovović, Maja Mirković, Katarina Popović in Ljiljana Tasić v sodelovanju z lokalnimi umetniki: Jano Božič, Ivo Tratnik, Simonom Macuhom, Ines Šimunić in Jasmino Založnik. »Poligon, eden izmed projektov NDI, je materialni scenarij za izvedbo in aktivni, performativni družbeni prostor. Razširja konvencionalno razumljen pojem odra in postavlja vprašanje o participaciji v sodobni umetnosti v današnjem družbeno-političnem trenutku. Gibajoč se skozi prostor Poligona, sledeč navodilom, občinstvo, ki je hkrati tudi izvajalec, naleti na niz vizualnih, zvočnih, arhitekturnih in konceptualnih izzivov in nalog, ki naslavljajo njihovo gibanje v prostoru in narekujejo trajanje dogodka.«

COFESTIVAL 2015. Če lahko festivalski izdaji 2012 in 2013 razumemo kot nekakšna prehodna programa, smo v letu 2015 prvič uspeli resnično uskladiti metode skupnega dela, programske smernice in nazore.

V uvodniku k CoFestivalu 2016 smo zapisali: »S tokratno edicijo CoFestivala ponovno ponujamo nabor raznolikih umetniških pristopov, ki intervenirajo v polje našega pogleda in nas silijo, da kolektivno reflektiramo imaginarne figure, s katerimi se družbeno proizvaja in konstituira. S prežemanjem in sopostavljanjem raznolikih praks in dogodkov poskušamo odpreti prostor, ki bi bil dovolj prepusten, da bi nam omogočil festivalske dogodke doživeti kot vabilo, na podlagi katerega bi kot improvizatorji življenja aktivneje pristopili k našemu lastnemu bivanju. To bivanje prepoznavamo kot nasprotovanje programu popolne kapitalistične mobilizacije družbe in kot poziv k lastni intervenciji v predpostavljene družbene prostore, v katerih je so-bivanje ugledano kot perspektiva in pozicija. Povezovanje, prevpraševanje, odpiranje in kritično (so)delovanje je postavljeno kot izziv nam vsem.«

Leta 2015 smo festival odprli z delavnico avstralskega umetnika Andrewa Morrisha (predstavil se je tudi kot solist na dogodku Oh Well Part 5) in s koreografsko masovko Doris Ulrich Več kot goli iz Avstrije. Iz Srbije smo gostili predstave Per Arta Prazen glas, ki je produkt dolgoletnega dela koreografa in performerja Saše Asentića z osebami z motnjami v razvoju, zabavne refleksije žensk v baletnem kontekstu z naslovom Balerine Minje Bogavac in Foruma za novi ples ter refleksijo sodobne (zdravstvene) biopolitike v predstavi Exposé Igorja Koruge. Iz Hrvaške je prišel v goste improvizacijski format Pokretač Zagrebškega plesnega ansambla v koreografiji Aleskandre Janeve Imfeld, iz Makedonije pa interaktivni performans Ivane Vaseve in Biljane Tanurovske Kjulavkovski z naslovnim vprašanjem Kako ustvariti festival za 100 evrov in milijon evrov. Izmed slovenskih umetnikov smo predstavili predstavo Vlada G. Repnika in skupine Koala Voice z naslovom Kam pa kam. S temi predstavami je naša zavezanost do sodobnoplesnega konteksta zahodnega Balkana deklarirana in podpisana, saj to območje razumemo kot skupen kulturni prostor. Ekvadorski umetnik Fabian Barba nam je predstavil Večer plesov Mary Wigman, s čimer smo se poklonili domačemu sodobnoplesnemu kontekstu prve polovice in srede 20. stoletja, s čimer je bila povezana tudi delavnica z nemško teatrologinjo Danielo Hahn Arhiviranje koreografskih postopkov v regiji. In če je zgodnja sodobnoplesna zgodovina povezana predvsem z avtoricami, smo se ženskemu vprašanju v sodobnoplesnem kontekstu poklonili tudi s predstavo Drame princes v režiji Michała Borczucha in tako zagnali sodelovanje tudi s Slovenskim mladinskim gledališčem. Vprašanje sodobnih biopolitik pa smo sklenili s predvajanjem dveh filmov: z delom Nicholasa Kaufmanna in Wilhelma Pragerja z naslovom Pot do moči in lepote −Film o telesni kulturi (Wege zu Kraft und Schönheit – Ein Film über Körperkultur, 1925) in dokumentarcem Stefana Libertija in Andree Segrea Zaprto Morje (Mare chiuso, 2012), v katerem se avtorja ukvarjata s problemi aktualne begunske krize.

COFESTIVAL. Pred nami je 5. izdaja pod imenom CoFestival in 9. izdaja našega skupnega dela. CoFestival, mednarodni festival sodobnega plesa, razumemo kot koreografsko manifestacijo aktivnega državljanstva in umetniško konsolidacijo razlik, ki terjajo dogovarjanje, argumentiranje, pogajanje o načinih sobivanja in vsakokratni posluh za drugega. Izhajamo iz razširjenega pojmovanja koreografskih praks kot specifičnega umetniškega delovanja in širokega naziranja koreografskega in plesnega dela, ki ni povezano zgolj s proizvodnjo odrskih del, ampak tudi z načini produktivnosti in predvsem ustvarjalnosti, ki ne težijo le k ustaljenim oblikam kulturnega produkta in se običajno odvijajo izven javnega, četudi odločilno vplivajo na načine dela in mišljenja plesa in koreografije. Zavedamo se domače erozije kulturnega in koreografskega konteksta, ki načenja ustvarjalne procese predvsem zaradi negotovih dostopov do finančnih virov in zaradi drastičnih zaostritev preživetvenih modalitet umetnikov in ustvarjalcev. Če je sodobni kapitalizem v pretežni meri podvržen k produkciji subjektivitet, kar posledično pomeni tudi proizvodnjo individualnosti in imunitarnih strategij posameznih izoliranih entitet (posameznikov ali skupnosti), se mu v okviru CoFestivala upiramo na način spodbujanja intersubjektivnosti, drugačnih odnosov, ki jih razumemo kot predpogoj za formiranje (umetniške, kulturne) skupnosti, mišljenja skupnega in načinov sobivanja. Naše skupno delo je polno pogajanj, nesoglasij, argumentacij in dela z razlikami, a vse to razumemo tudi kot proces skupnega in individualnega zorenja in učenja. V tem vidimo izzive in užitke. Čas, ki je povezan s skupnim delom, hkrati razumemo tudi v zgodovinskem smislu: kot proces razrednega boja, v katerem so se poleg drugih kultur in umetniških praks odvijali tudi procesi sprememb na področju sodobnega plesa in koreografskih praks, zato je njihovo umeščanje v širši zgodovinski kontekst nekaj, s čimer želimo nadaljevati.