Showing events in category: predstave (id = 15, slug = predstave)
25. 11. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Goran Bogdanovski: 2:0

Predstava po resničnih dogodkih, premiera predstave – otvoritev festivala

25/11/2016 ob 20:00
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnina: 7 € v predprodaji, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

15 let po premieri plesne uspešnice 1:0 (SNG Opera in balet Ljubljana, Glej, 2000) se je reprezentanca izvirne zasedbe Fičo baleta odločila narediti plesno, nogometno in osebno introspekcijo in preveriti, kako gibka so še vedno njihova telesa in ali so po vsem tem času še sposobni ustreznega plesno-nogometnega napada. Predstava 1:0 je klasičen baletni sentiment in njegovo gracioznost sprostila z nogometnim humorjem in ironijo, zasedba pa je v pregovorno bajeslovnost in pravljičnost baletne klasične literature vnesla športno štoserstvo, ki ga je sama v tem resnobnem miljeju nekolikanj pogrešala. 1:0 predstavlja enega zadnjih šarmantnih plesno-gledaliških golov 90. let, kakršni so bili značilni za scensko mladost prvih let nove države in za takratno izjemno priljubljenost plesnega gledališča. Gledalci bomo videli, ali nam bo tudi humor 2:0 lahko zabil kakšen dober plesni gol.

goran-bogdanovski-2-0-foto-miha-fras-c

Jeseni 1999 je Goran Bogdanovski, član baletnega ansambla Opere SNG Ljubljana, s kolegi Gregorjem Luštkom, Damjanom Mohorkom, Dejanom Srhojem in Goranom Tatarjem napovedal svoj koreografski prvenec z naslovom 1:0, ki ga je skupaj z Opero produciralo Gledališče Glej. Januarja 2000 je bilo vse nared in zgodila se je premiera. Predstava 1:0 je klasičen baletni sentiment in njegovo gracioznost sprostila z nogometnim humorjem in ironijo, zasedba pa je v pregovorno bajeslovnost in pravljičnost baletne klasične literature vnesla športno štoserstvo, ki ga je sama v tem resnobnem miljeju nekolikanj pogrešala.

1:0 predstavlja enega zadnjih šarmantnih plesno-gledaliških golov 90. let, kakršni so bili značilni za scensko mladost prvih let nove države in za takratno izjemno priljubljenost plesnega gledališča. Gledališče Glej je takrat predstavljalo azil takšnim poetikam (Betontanc, Grejpfruit, Tomaž Strucl idr.). Posamezne klasične baletne sekvence iz predstave z nogometnimi nanosi delujejo kot nekakšni duchampovski brki na portretu Mone Lize − kot popularna apropriacija t. i. visoke umetnosti. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo tudi institucija baleta doživela komično posodobitev in sprostitev.

Zaradi nerazumevanja takratnega vodstva ljubljanske operne hiše je uspešnica 1:0 v svoji zasedbi povečala število samozaposlenih, da bi lahko s predstavo gostovala doma in po svetu. Z njo je Fičo balet navduševal občinstvo na več kot 50 ponovitvah po Evropi in državah nekdanje Sovjetske zveze, članom skupine pa je omogočila vstop v mednarodni kontekst sodobnega plesa.

GORAN BOGDANOVSKI. Plesalec, koreograf in plesni pedagog Goran Bogdanovski je začel plesati v baletnem ansamblu SNG Opere Ljubljana leta 1989, član baletnega ansambla pa je postal leta 1991. Že v 90. letih je svoje delo v matičnem ansamblu redno kombiniral z sodelovanjem v različnih produkcijah takratne t.i. neodvisne gledališko-plesne scene. Leta 2001 se je zaradi ponudb, ki jih je predstava 1:0 dobivala po Sloveniji, regiji in tujini, odpovedal članstvu v tej instituciji in postal samozaposlen na področju kulture. Od takrat je skoreografiral preko 20 projektov, poučeval v različnih plesnih kontekstih doma in v tujini ter s svojom delom obredel pretežen del Evrope, Rusije, ZDA in Azije, hkrati pa sodeloval tudi pri optimizaciji lokalnih in regijskih pogojev za umentiško plesno delo. Leta 2002 je odprl in vodil vadbeni sodobno-plesni prostor v Kinu Šiška ter ga v sodelovanju z Asociacijo in Mestno občino Ljubljana pomagal pripeljati do prenove v Center urbane kulture. Leta 2003 je s partnerji vzpostavil prvo slovensko sodobno-plesno platformo Gibanica. Leta 2006 je bil med ustanovnimi člani balkanske regijske plesne mreže Nomad Dance Academy, ki je v naslednjih letih s svojimi izobraževalnimi programi dodobra spremenila regijski plesni zemljevid in balkanski ples približala mednardonemu prostoru. Bil je med pobudniki festivalskih edicij, ki so pripeljale do Co-festivala. V letih 2010-12 je lansiral Mrežo sodobnega plesa, ki je sodelovala pri ustanovitvi prvega javnega zavoda za sodobni ples v Sloveniji – Center sodobnih plesnih umetnosti (CSPU); tega je ena Vlada RS ustanovila 7.7.2011 ter druga ukinila 23. 8. 2012.

Selektor: Goran Bogdanovski
Izbrana vrsta: Dejan Srhoj, Goran Tatar, Damjan Mohorko, Goran Bogdanovski
Zlata rezerva: Gregor Luštek
Strateg: Slobodan Maksimović
Strokovnjak: Rok Vevar
Tehnična ekipa: David Cvelbar, Borut Čelik, Kino Šiška

Produkcija: Fičo Balet
Koprodukcija: Kino Šiška, NOMAD Dance Academy Slovenija, CoFestival

Predstavo so omogočili: Mestna občina Ljubljana in Co-Teaching v okviru projekta DANCE ON, PASS ON, DREAM ON programa Ustvarjalne Evrope Evropske Unije

Posebna zahvala: Tomaž Klemenčič, Dare Radulovič in ND Ilirija 1911, Miša Zupančič, Boris Mikšič in Studio Mi,  Irena Pivka, Sandra Anais, IGRA I2R d.o.o., Irena Vrtačnik Dujič, Boris Ferenčak in Šport Ljubljana

Trajanje: 50 min

Sponzor predstave: NZS – Nogometna zveza Slovenije

nzs-logo

Organizacija: Fičo Balet, Kino Šiška in NDA.

26. 11. 2016
[:en]Exhibitions[:si]Razstave[:](22),
Dogodki(14),
Predstave(6),
predstave(15)

No!training Lab: VARIACIJE NA POČASNOST: TIME OUT 3

Hrana, družba, premislek, predstava

26/11/2016, ob 18:00 hrana, družba, premislek + ob 20:30 predstava
Kino Šiška – Katedrala in zgornje preddverje
Vstopnina: 7 € v predprodaji, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

Plesalka, koreografinja, perfomerka in dramaturginja Katja Legin, ena najbolj vztrajnih mlajših raziskovalk različnih vidikov odrskega nastopa in hkrati avtorica knjige Dvojnosti – Performer in njegovo delo (MGL, 2015), je leta 2013 s skupino sodelavcev začela dolgoročno studijsko raziskavo v procesnem gledališko-plesnem obratu No!training Lab. V njem je v večstopenjskem procesu s kolegi raziskovala uprizoritvene možnosti Kunderovega romana Počasnost (1995). Na Co-festival smo ekipo Katje Legin povabili, da bi afirmirali procesnost in njegov čas kot temeljni pogoj umetniškega dela. Odločili smo se, da ga retrospektivno razstavimo, ga na družabnem dogodku skupaj premislimo in dokumentiramo ter večer zaokrožimo s predstavo Variacije na Počasnost: Time Out 3.

Odločitev No!training Laba, da za osnovo raziskovanja vzamejo literarno zvrst romana, ni naključje, saj so večglasnost, večbesedilnost in medbesedilnost romana skupaj z njegovimi raznovrstnimi kompozicijskimi postopki večini sodobnih scenskih umetnosti nemara bližji kot dominantni dramski sistemi.

Ustvarjalci Počasnost jemljejo kot skladišče motivov in tem, kronotopov ter kot možen metronom tematizirane hitrosti, natančneje: počasnosti. V določene prizore ali besedilne strukture se ustvarjalci laboratorija celo naselijo. To naredijo tako, da jih v običajnem gledališkem smislu postavijo, torej interpretirajo. S tem jih izkusijo, razumejo, analizirajo, prerazporejajo, hkrati pa z njimi ustvarjajo lepljiv asociativen poligon, ki jim sugerira nadaljnje ravnanje z ustvarjenim gradivom.

Pri delu ohranjajo različne ravni metabesedilnosti, da gledalca lahko takoj oddaljijo od uprizoritvene snovi, s katero se je še trenutek prej identificiral. V počasnosti jim orientacijo pri delu zagotavlja kompas tematiziranega časa z različnimi vidiki, saj predstavlja nekakšen tematski in orientacijski okvir. »Posledično smo v nečem, kar je bližje komediji kot tragediji. Ali pa smo ves čas na meji grenko-sladkega in sladko-kislega.«

Skladno z mnoštvom govorov, jezikov in glasov, ki so značilnost umetnosti romana, je tudi predstava Variacije na Počasnost: TIME OUT 2 zdaj kolaž, drugič hibrid žanrov in postopkov, ki se izkažejo za posamezno gradivo najbolj funkcionalni ali zgovorni. V oblikovanju prizorov in posameznih nastopov raziskovalce obenem zanimajo meje med avratičnim in profanim. Slednje jim predstavlja svojevrsten rob. »K modernističnemu gibu, pop estetiki ali showdanceu, pripovedovanju, izpovedi ali (kvazi) razpravi pristopamo z resnostjo in zavzetostjo, a hkrati z distanco. S tem predstava odpira polje nenavadnega, subtilnega humorja, kar jo pripenja na njen izvor, na Kundero in njegovo pisavo, ki skrajno resne teme obravnava lahkotno, prav skozi njemu lasten humor.«

Češki pisatelj Milan Kundera je največjo priljubljenost in mednarodno slavo doživel v 80. in 90. letih 20. stoletja – na višku razprav o postmodernizmu v literaturi – s specifičnim romanesknim modelom, s katerim je stopil korak ali dva stran od klasičnih pripovednih postopkov. Romanesknim osebam je prirejal dogodke, v katerih je njihova ravnanja, navade, odločitve in motivacije opazoval in analiziral iz pregledne razdalje. Pri tem so mu za gorivo pripovednega motorja služili tudi najbolj bizarni detajli njihovih navad kot npr. obsesivno prhanje z mrzlo vodo. Ob romanesknih osebah so v njegovih romanih enakovredne vloge igrale različne esejistične teme, ki so dobivale značilnosti nekakšnih personifikacij, pa tudi avtobiografske in metabesedilne pripovedne ravni. Med temi je morda najbolj zabavna tista, ko pisatelj svojemu prijatelju v romanu Nesmrtnost reče, da ima odličen naslov za roman: »Neznosna lahkost bivanja.« »Ampak a romana s tem naslovom nisi že napisal?« odvrne prijatelj. »Že, že, ampak zdaj pišem nekaj, kar bi si ta naslov resnično zaslužilo,« pravi pisatelj.

Njegovi romaneskni pristopi ustrezajo postopkovnim modelom različnih žanrov scenskih umetnosti (od gledališča do plesa), saj vrsta njegovih romanov iz omenjenega obdobja deluje kot dramaturška razčlemba neke zgodbe, v posameznih segmentih kot zbirka referenčnega gradiva za gledališki list, v romanih se pojavijo tudi avtobiografski pasusi kot dokumentacija procesa ter ustvarjalnih zagat in omahovanja. Morda se z odločitvijo No!training Laba, da svoja gledališko-koreografska sredstva raziskuje z romanom, poveže neka zanimiva zgodovinska okoliščina: eksperiment – h kateremu seveda spada laboratorijsko delo, kakršnega se je lotila Katja Legin – se je v umetnosti začel v 19. stoletju, ko je razvoj znanosti z neverjetnimi družbenimi učinki temeljito preobrazil svet in ljudi ali povedano natančneje: življenje. Leta 1893 je Émile Zola napisal avtopoetski tekst z naslovom Eksperimentalni roman in s tem izumil ustrezen pridevnik za delo, ki se je v tistem času začelo postopoma uveljavljati skoraj pri vseh umetniških praksah. Čemur danes v umetnosti pravimo raziskava, procesnost ali postopkovnost, metodičnost, laboratorij ali preprosto študij – vse to je resno in trdo delo: umetniško delo. Na CoFestivalu menimo, da to ni samoumevno, da si ga umetniki zaslužijo in da morajo zanj prejeti ustrezno plačilo.

No!training Lab je kolektiv uveljavljenih slovenskih plesalcev in performerjev (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković), ki že več let raziskuje različne gledališke veščine, proces ustvarjalnega dela in možnosti odrskega izraza. Kolektiv je leta 2012 sestavila Katja Legin. Zasnovan je bil kot prostor za vadbo, raziskovanje in presprašavanje osnovnih gradnikov performerjevega dela. Sčasoma se je predmet raziskovanja od performerja razširil tudi na druge sestavine ali področja uprizoritvenih umetnosti, kot so dramaturgija, uprizoritvene strategije, komunikacija z občinstvom, struktura in kompozicija odrskega dela ter vizualni in zvočni elementi. Ekipa se je prek teh vprašanj v dialogu z romanom Milana Kundere Počasnost zložno približevala oblikovanju predstave. V sezoni 2014/15 so predstavili pet javnih dogodkov z naslovom Skice (Narodni dom MB, PTL, Španski borci, Festival Fronta), decembra 2015 pa v Španskih borcih predstavo Variacije na Počasnost: TIME OUT. No!training Lab nadaljuje ustvarjanje večstopenjskega raziskovalnega dela (na Mladih levih so letos predstavili verzijo TIME OUT 2), obenem se z večjim številom predstav vrača k raziskovanju nastopa.

No!Training Lab: VARIACIJE NA POČASNOST: TIME-OUT 2 (VARIATIONS TO SLOWNESS: TIME-OUT 2), Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana , 25.8.2016, 19. mednarodni festival Mladi levi

Ustvarjalci in izvajalci: No!training Lab (Barbara Kanc, Barbara Ribnikar, Jan Rozman, Kaja Lorenci, Katja Legin, Nataša Živković)
Glasba v živo: Joži Šalej
Oblikovanje zvoka: SZ3
Oblikovanje svetlobe: Tomi Janežič
Prostor in kostumi: No!training Lab
Svetovanje za kostume: Marina Sremac
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre
Partnerji: Zavod Federacija, Španski Borci, PTL, Flota, Nagib

Trajanje predstave: 90 min, 60 min

S podporo
sans-titre lifelong eu_flag_creative_europe_co_funded_pos_rgb_left

Organizacija: Kino Šiška in NDA.

27. 11. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Igor Koruga & Ana Dubljević: SAMO MOJE

Predstava

27/11/2016 ob 20:00
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnina: 7 € predprodaja, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

Nemški sociolog Ulrich Beck v delu Družba tveganja (1992) zapiše, kako v pozni moderni družbi »življenje postane biografsko razreševanje sistemskih protislovij«. Srbska plesalca, performerja in koreografa Igor Koruga in Ana Dubljević v svoji najnovejši predstavi Samo moje več kot dvajset let po tej Beckovi tezi razmerje med zasebnim (ali skrajno individualiziranim) in javnim problematizirata skozi tavtološke simptome družbene koreografije v sodobni depolitizirani družbi, v kateri ne prihaja več toliko do politične okupacije zasebnosti, temveč za proces, ko postane individualističen darvinizem poznega kapitalizma s svojo psihosomatsko travmo boleče in grozljivo javno navzoč v polju izpraznjenega političnega prostora, v katerem vlada deficit reprezentacije. Plesni performans Samo moje z ranljivo prezenco naslavlja problem sodobne osamljenosti in ji tlakuje pot v javnost na način možne družbene konsolidacije.

»Če bi se zmogli spoznati v svojih depresijah, potem bi nam to lahko služilo za ustvarjanje novih modelov družbenosti, ki nas ne bi zgolj pripeljali do izhoda iz naših slepih ulic, ampak bi nam celo pomagali razumeti slepo ulico kot stanje produktivnih možnosti.« (Ann Cvetkovich: Depresija, javno čustvo)

Delo Samo moje (2016) raziskuje posameznikova t. i. negativna čustva, ki so pomembna značilnost vsakdanjika sodobne kapitalistične družbe. Navdih za raziskavo izhaja – mimo osebnih izkušenj avtorjev – iz teoretskega in umetniškega dela Ann Cvetkovich, ki takšna stanja bolj kot posameznikovo klinično diagnozo pojmuje kot družbene in kulturne označevalce. Delo se zavzema za kolektivno javno prepoznanje takšnih čustev in kot možno izhodišče za vznik novih oblik kolektivnosti, solidarnosti in družbeno-političnih akcij.

»Ana Dubljević in Igor Koruga sta kot mlad koreografski tandem javno spregovorila o negativnih čustvih, ki ju kot umetnika in kulturna delavca obhajajo v trdih prekarnih pogojih. To je rodilo redek primer pametne, estetsko do potankosti izčiščene, sofisticirane, duhovite ter čustveno izjemno sugestivne in resne predstave naše neodvisne sodobnoplesne scene z naslovom Samo moje.« (Ivan Medenica, kritik in teatrolog, umetniški vodja festivala BITEF, revija NIN, 2016)

V zadnjih petih letih sta Ana Dubljević in Igor Koruga umetniško sodelovala pri vrsti projektov, ki so raziskovali polje sodobnega plesa in koreografije z različnimi temami: obstoj in funkcija javnega govora v kapitalistični družbi, status in pravice srbskih državljanov, ki so zboleli za redkimi boleznimi, družbeni status mlajše generacije umetnikov sodobnega plesa, začasnost kot temeljni delovni in eksistencialni pogoj na umetniških tržiščih itn. Na formalni ravni se njuno koreografsko delo osredotoča na nematerialne ravni koreografije, med katere spada jezik, in tako v razširjenem polju odrskega izraza ustvarjata »jezikovne koreografije«. Ustvarila sta dela, kot so Practice what you Pitch! (2013), Expose (2013/2014), Streamlined (2014/2015) in Temporaries (2011−2013), pri katerih so sodelovali še drugi njuni tesni koreografski sodelavci.

BITEF TEATAR 28. april u 20h, premijera SAMO MOJE, Igor Koruga & Ana Dubljević Ko-produkcija: Stanica Servis za savremeni ples i Bitef teatar scenski prostor: Siniša Ilić izrada scenskog prostora: Karkatag kolektiv dizajn: Katarina Popović produkcija: Ksenija Đurović © 2016 ph: vladimir opsenica, All Rights Reserved.

Oblikovanje scenskega prostora: Siniša Ilić
Izdelava scene: Karkatag kolektiv
Glasba: Darja Janošević
Grafični dizajn: Katarina Popović
Produkcija: Ksenija Đurović
Stiki z javnostmi: Sanja Ljumović
Fotografije: Vladimir Opsenica
Video dokumentacije: Nemanja Stojanović
Koprodukcija: Stanica, servisna organizacija sodobnega plesa, Beograd, s podporo mreže Departures and Arrivals (DNA), financirane s programom Creative Europe

Trajanje: 55 min

Organizacija Kino Šiška in NDA.

28. 11. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Roberta Milevoj: SPET ROBERTA

Plesni solo

28/11/2016, ob 20:00
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnina: 7 € predprodaja, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

Plesni solo Spet Roberta je nenavadno in dragoceno plesno delo hrvaške plesalke in koreografinje Roberte Milevoj. V njem avtorica izbere nekaj ključnih značilnosti in kategorij kulturne krajine, iz katere je na začetku 20. stoletja vzniknil moderni ples (narava, ekspresija, čustvo, čutnost), da bi jih premislila in preoblikovala z njihovimi sodobnimi ustreznicami. V ta solo je avtorica s prostorskim volumnom, povečanim in okrepljenim z gibom, svetlobo in glasbo, naselila čas, ki ni zgolj osebni, temveč zajema obdobje zgodovinskih premen za človeška telesa in njihove percepte, s tem pa tudi za koreografske kategorije (npr. ekspresionistična kategorija podobe v prostoru) in probleme. Ti so po stoletju gibanj prepoznavni, a močno spremenjeni. Solo Spet Roberta je temačno, kontemplativno in nekolikanj zamaknjeno plesno delo, vendar ima svoja posebna tla in težo, zato deluje resnično, ranljivo in tvegano. Roberta Milevoj ustvarja na Hrvaškem, ki trenutno premore enega najbolj živahnih, ambicioznih, domiselnih in ustvarjalnih sodobnoplesnih kontekstov v Evropi.

Delo Spet Roberta razišče možnosti, kako čustveno izkušnjo naravnega prostora preoblikovati za umetno situacijo, kakršno predstavlja odrski prostor. Pri prenosu v umetni prostor se gradiva, pridobljena v naravi, nujno spremenijo. Ob posebnem glasbenem zaledju tako spremenjeno plesno gradivo ustvari nov vidik časa in prostora predstave. Roberta Milevoj se sprašuje: »Ali je naravni prostor zgolj mesto, od koder pridobivamo navdih za neki drugi, umetni prostor? Ali je mogoč prevod prvega prostora v drugega? Ali se lahko prostor spremeni izključno s spremembo naše percepcije? Ali je mogoče ustvariti tretji, imaginaren prostor z obuditvijo telesnega spomina? Je to, kar vidimo, skladno z načinom našega gledanja?«

»Mislim, da je podobno kot narava tudi telo soočeno s pomanjkanjem običajnih ustvarjalnih orodij, ki so mu na razpolago, če se znajde na krajih, ki so redko zasedeni z ustvarjanjem umetniških gradiv. V takšnih okoliščinah se pogoji, v katerih poteka ustvarjalni proces, spremenijo skupaj z našim zaznavanjem ustvarjanja. Zanimala me je primerjava izkušenj: kako skozi koreografijo opazovati posameznikovo osebno izkušnjo narave in kako se spopasti z naravnim med nastopom,« pravi ustvarjalka. Če se morda koreografsko-plesna vprašanja in naloge Roberte Milevoj na prvi pogled zdijo hermetični in nemogoči, so v okviru plesnega polja vendarle zelo konkretni in materialni.

Robertin skladateljski sodelavec, glasbenik Nenad Sinkauz, je o svojem pristopu k delu povedal: »Odločil sem se snemati zvok med opazovanjem Robertinega gibanja. Pri tem sem se skušal držati načel tipičnega terenskega snemanja. Tako je posnetek postal moja glasbena partitura.« Predstava se delno navdihuje pri plesnem filmu Contrada, ki ga je avtorica posnela z režiserjem Matijo Debeljuhom.

Roberta Milevoj se je po srednji šoli poklicno izobraževala na Hrvaškem in po Evropi, kjer je sodelovala v številnih mednarodnih programih in na delavnicah. Od leta 1998 deluje kot performerka in plesalka v predstavah številnih uveljavljenih plesnih ansamblov in neodvisnih skupin ter sodeluje z vrsto koreografov in režiserjev. Leta 2005 je začela avtorsko delo in v tem času podpisala več samostojnih in kolaborativnih predstav, med njimi TRIO (2005), materijal248 (2009), Roberta, Roberta (2011), Rachel&Sonny (2012). Je dobitnica nagrade Hrvaških dramskih umetnikov za najboljšo žensko vlogo v predstavi Nastup (2010) in produkcijske nagrade 28. Tedna sodobnega plesa za predstavo Roberta, Roberta (2011). Dela tudi kot pedagoginja sodobnega plesa. Živi in dela med Puljem in Zagrebom.

Roberta Milevoj se je po srednji šoli poklicno izobraževala na Hrvaškem in po Evropi, kjer je sodelovala v številnih mednarodnih programih in na delavnicah. Od leta 1998 deluje kot performerka in plesalka v predstavah številnih uveljavljenih plesnih ansamblov in neodvisnih skupin ter sodeluje z vrsto koreografov in režiserjev. Leta 2005 je začela avtorsko delo in v tem času podpisala več samostojnih in kolaborativnih predstav, med njimi TRIO (2005), materijal248 (2009), Roberta, Roberta (2011), Rachel&Sonny (2012). Je dobitnica nagrade Hrvaških dramskih umetnikov za najboljšo žensko vlogo v predstavi Nastup (2010) in produkcijske nagrade 28. Tedna sodobnega plesa za predstavo Roberta, Roberta (2011). Dela tudi kot pedagoginja sodobnega plesa. Živi in dela med Puljem in Zagrebom.

roberta-milevoj-spet-roberta

Koreografija in ples: Roberta Milevoj
Glasba: Nenad Sinkauz
Oblikovanje svetlobe: Bojan Gagić
Svetovanje: Matija Ferlin
Grafično oblikovanje: Mauricio Ferlin
Fotografije: Goran Škofić
Stiki z javnostmi: Morena Milevoj

Trajanje: 45 min

Organizacija: Kino Šiška in NDA.

29. 11. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Pieter Ampe in Guilherme Garrido: ŠE TE PRENAŠAM

Predstava

29/11/2016 ob 19:00
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnina: 7 € predprodaja, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

»V predstavi Še vedno te prenašam se plesalca Pieter Ampe in Guilherme Garrido tako brutalno in prepričljivo mlatita, da kaj takega sploh ne bi bilo možno, če ne bi bila velika prijatelja,« so zapisali v nekem flamskem časopisu po premieri njunega dueta leta 2010. Plesalca in koreografa Pieter Ampe in Guilherme Gui Garrido, prvi Flamec, drugi Portugalec, sta leta 2007 predstavila Še vedno težak duet, nato pa ugotovila, da jima ne preostane drugega kot nadaljevati.

Testosteronski plesni duet se z igrivo in resnično brutalnostjo, s katero akterja naslavljata drugo telo, bori za moško razmerje na ravni prijateljstva, intimnosti, bratstva, otroškosti, pri čemer Ampe in Garrido ta odnos razvijeta onstran metaforične meje golega življenja. Še vedno te prenašam je na brutalen način lepa in resnična umetniška študija o ekstazah in zagatah medčloveških odnosov. Hkrati pa je duet produkt daljšega, poglobljenega procesnega dela, ustvarjalnega zorenja, iz kakršnega lahko ustvarjalci izidejo spremenjeni in bogatejši. Takšne načine (koreografskega) dela si na Co-festivalu želimo afirmirati.

Pieter Ampe v nekem intervjuju pravi: »Z Guijem sva se srečala na Impulstanzu na Dunaju leta 2006. Na žurih sva bila zelo energična in na tej ravni sva se ujela. Gui je neprestano razlagal o svoji hiši na Portugalskem in o malem kulturnem centru, ki ga vodi. Vse na festivalu je vabil, naj se oglasijo pri njem na Portugalskem in pridejo tja delat. Vrnil sem se domov v deževno in mrzlo Belgijo in si takoj kupil letalsko karto za Portugalsko. Mesec dni sva skupaj ustvarjala in narejeno potem preskušala na različnih festivalih. Medtem je drugo delo zastalo. Znašla sva se v Franciji in se skušala uskladiti, kako predstavo dokončati. Stežka sva se odrekla svojim lastnim željam, na koncu pa le našla način dela, ki je zelo igriv in nama v sodelovanju vseeno daje individualno svobodo. Ta občutek odslej samo še raste.

Še vedno te prenašam se je razvil iz dela z naslovom Še vedno težak duet, v katerem sva z zelo preprostimi gibi raziskovala svoj odnos. To je bilo polurno delo, in občutek sva imela, da obstaja možnost za še več gradiva, zato sva si zaželela raziskati nekaj, kar bi bilo zrelejše. Zanimalo naju je, kako je mogoče določene teme prevesti v telesno aktivnost. Dolgo je trajalo, da sva našla pravo obliko. Po premieri sva jo precej spremenila. Spremenila sva jo do te mere, da sva prišla do popolnoma novega dueta. Niti nisva vedela, kako se bo končal. Veliko stojiva drug pred drugim in čakava. Zdaj od samega začetka natančno veva, kaj se bo zgodilo, vendar občutek igrivosti še vedno ostaja.

Ko sva se z Guijem prvič srečala na Portugalskem, me je navdušila njegova barvitost in ustvarjalni tok. Želel sem si narediti komad, ki bi slavil barvitost najinega prijateljskega odnosa. Prepričana sva bila, da bo smisel prišel sam od sebe, če svoje srečanje preprosto sprejmeva. Zame je to še vedno eden ključnih načinov pristopa k procesom. Nočem vsiljevati konceptov ali sporočil. Raje vidim, da se odnosi med ljudmi na odru kratkomalo razgrnejo na bogat in oseben način. Ljudje se vselej sprašujejo, če sva par, ampak ne gre za to. Še vedno te prenašam je postal animalična moška reč. Ne gre za to, kaj midva sva.

Najino prvo delo je bilo golo, zato sva se tokrat odločila za kostume. Ampak uživava, kadar pleševa gola! Všeč nama je, kako telo komunicira in kako učinkuje golota. Od izčrpanosti postanem rdeč, potiva se – vse to lahko izraziva samo gola.«

se-vedno-te-prenasam-3philedeprez8199-2

Koreografija in ples: Pieter Ampe, Gui Garrido
Produkcija: CAMPO
Koprodukcija: STUK, Leuven, BUDA, Kortrijk
Umetniška rezidenca: Espaço Alkantara
Pogled od zunaj: Rita Natálio, Louise van den Eede

Trajanje: 60 min

*Gledalce opozarjamo, da je v predstavi prisotna golota.

Organizacija Kino Šiška in NDA.

29. 11. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Albert Quesada: SOLO NA BACHA IN GLENNA

Plesni solo

29/11/2016 ob 20:30
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnina: 7 € predprodaja, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

V zadnjih petdesetih letih so na polju sodobnega plesa naloge, navodila in partiture, oblikovane v različnih znakovnih sistemih, v obsežnem delu začele nadomeščati pristojnost koreografove vednosti in njegovega stila, konceptualna umetnost, ki je potegnila enačaj med predmetom, njegovo reprezentacijo in jezikom, ki ga analizira in reflektira, pa je postala integralni del sodobnoplesne umetnosti. Plesalec in koreograf Albert Quesada je v svojem virtuoznem Solu na Bacha in Glenna Bachove Goldbergove variacije (1742) v izvedbi kanadskega pianista Glenna Goulda združil s pianistovimi razlagami lastnega interpretacijskega postopka (intervju iz leta 1981) in jih uporabil kot koreografsko partituro. V predstavi gre za figurativno in konceptualno sintetičen pristop k plesnemu solu, ki naredi korak naprej od zdaj že legendarne plesne interpretacije istih Variacij v izvedbi Steva Paxtona.

Albert Quesada, študent bruseljske plesne akademije P.A.R.T.S., je Solo na Bacha in Glenna razvijal v letih od 2005 do 2008, nadaljeval pa ga je v proceduralnem projektu Solo na Bacha in Goulda (2009), v katerem je partituro sola prepustil umetniškim postopkom in odločitvam dveh drugih plesalcev. Tako je svoje plesno delo podvrgel konstitutivnemu razlogu za vstop proceduralnosti v ples: ustvarjanje egalitarnega polja umetniške participatornosti, pri kateri avtorstvo ni več stvar hierarhičnih struktur moderne ali sodobne kulturne produkcije. Gre za diseminacijo in z njo tudi predrugačenje tistega, kar tradicionalen umetniški kontekst razume kot original.

Za Quesado bi lahko rekli, da razvija tradicionalno partnerstvo med klasično glasbeno literaturo ter kompozicijskimi in konceptualnimi pristopi k sodobnemu plesu in umetniškemu plesu nasploh. Navsezadnje se je izobraževal na bruseljski plesni akademiji P.A.R.T.S. pod vodstvom koreografinje Anne Terese de Keersmaeker, ki danes velja za mojstrico te umetniške poroke. Pri tem je impresivna Quesadova izjemna gibalna muzikalnost, virtuoznost in njegovo konceptualno izzivanje tradicije.

Preden je bil sprejet na plesno Akademijo P.A.R.T.S. v Bruslju (2004−08), je Alberto Quesada študiral filozofijo in medijski inženiring v Barceloni. Že med študijem je poučeval ples in bil dejaven pri improvizacijskih plesnih dogodkih v Bruslju. Plesal je v skupini ZOO – Thomas Hauert in delal z Benjaminom Vandewallejem. Poleg koreografskega in plesnega dela Quesada ustvarja plesne videe. Po seriji solov je ustvaril skupinske koreografije Slow Sports (2011) in Wagner & Ligeti (2014).

albert-quesada-solo-na-bacha-1-atoni-bofill1

Koreografija: Albert Quesada
Izvedba: Albert Quesada
Glasba: Neobjavljeni posnetki iz snemanj Bachovih Goldbergovih variacij v izvedbi Glenna Goulda iz leta 1955, intervju z Glennom Gouldom o dotičnih snemanjih, posnet leta 1981
Produkcija: Albert Quesada & P.A.R.T.S.
Hvala: Mårten Spångberg, Salva Sanchís

Trajanje: 26 min

Organizacija: Kino Šiška in NDA.

30. 11. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Michael Turinsky: DRUGA KOŽA – SINKOPIRAJ RITEM

Plesni solo

30/11/2016 ob 19:00
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnina: 7 € predprodaja, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

*Vstopnica velja tudi za film Michaela Maurissensa TELO KOT AHRIV.

Avstrijski plesalec in koreograf Michael Turinsky se v svojem plesnem solu Druga koža – sinkopiraj ritem (2016) poigrava s konceptom vidnega in nevidnega, afekta in reprezentacije, dela in kapitala, dolgočasja in vznemirjenosti ter razstavlja format glasbenega (hiphop) videa na njegove različne površine. S počasnostjo, ponavljanjem in premori izpostavlja specifično časovnost kulture hendikepa, v kateri se negativnost sreča z užitkom. V njegovem solu se raven (telesne) družbene norme s perspektivo kulture hendikepa spreobrne v svojo negativiteto, s čimer koreograf in plesalec naredi vrsto aktualnih družbenih vprašanj vidnih. Turinsky raziskuje napetosti, ki nastajajo z razvojem specifične forme iz specifične telesnosti, njene kontekstualizacije, spremenljivosti in percepcijskih preobratov, ki se organizirajo okoli nje.

»Kaj če naši idiotski sprevrženi temačni užitki ne bi bili nekaj plehkega in varljivega, ampak bi vsebovali najgloblje usedline naših osebnih zgodovin, naših muk, individualnih in skupnih, preteklih in sedanjih? Kaj če bi poblagovljeni užitki, ki nam jih ponuja popularna kultura, spodmaknili ustaljeni ritem skupinskega občutenja krivice in zatiranja? Kaj če bi užitki popularne kulture, ki si jih vsi delimo, obdali naš občutek zatiranosti, enako kot modna polprosojna obleka obda telo, ki je prikrito in obenem razkrito? Kaj če bi nas Rihanna in Puff Daddy uspela kaj pametnega naučiti o kapitalizmu in hendikepu?« se sprašuje Michael Turinsky.

Projekt Druga koža – sikopiraj ritem se spopada z razmerji med površino in globino, kalupom in ukalupljenim glede na telesno zaznavo in željo. Raziskuje odnose med abstraktnim redom in konkretno reprezentacijo v kulturi hiphopa. Glede na omejenost, ki smo ji zaradi različnih okoliščin (obleka, govor, zvok) podvrženi pri zaznavi drugega telesa, skuša predstava, da bi omogočila percepcijska spodmikanja, razbiti miselne povezave, ki jih običajno spletamo med posameznim telesom in njegovo vsakokratno lupino. Preko različnih vidikov tistega, kar se običajno vpisuje v površino, Turinsky raziskuje napetosti, ki nastajajo z razvojem specifične forme iz specifične telesnosti, njene kontekstualizacije, spremenljivosti in percepcijskih preobratov, ki se organizirajo okoli nje. Predstava se giblje med pretvarjanjem fragmentiranega estetskega jezika v loop, citat ali beat in (domnevnim) nezadostnostjo površine. Apropriacija površinske strukture kolektivne identitete avtorju služi kot zrcalna podoba subjektovega zapisa, katerega površina bo spet postala izvirnik.

Teoretik, koreograf in performer Michael Turinsky je na Dunajski univerzi magistriral iz filozofije, k njegovi plesni izobrazbi pa so odločilno prispevali umetniki in ustvarjalci Adam Benjamin, Fabiana Pastorini, Barbara Kraus, Corinna Mindt, Philipp Gehmacher, Keith Hennessy and Miguel Gutierrez. Kot perfomer je sodeloval v predstavah Berta Gstettnerja, Barbare Kraus, Doris Uhlich in v projektu Legitimate Bodies Robina Dingemansa in Micka Brysona. Kot teoretik objavlja v različnih periodičnih, strokovnih in znanstvenih publikacijah in poučuje na univerzah v Linzu in Salzburgu.

Koncept, koreografija in nastop: Michael Turinsky
Glasba: Ulrich Troyer
Produkcija: Angela Vadori
Oblikovanje prostora: Jenny Schleif
Oblikovanje kostumov: Hanna Hollmann
Oblikovanje svetlobe: Andreas Lendais
Fotografije: Raffael Stiborek
Asistenca: Paula Galimany
Koprodukcija: Plesni center Tanzquartier Dunaj.

S podporo: Kulturni oddelek mesta Dunaj in Avstrijske vlade in s prijateljsko podporo kolektiva Tanz*Hotel.

Trajanje predstave: 50 min

Dogodek so omogočili INTPA – International Network for Dance and Performance Austria of Tanzquartier Wien iz sklada BKA in BMEIA

 

intpa-wortmarke-final      okf-logo-weis

Organizacija: Kino Šiška in NDA.

1. 12. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Isabelle Schad: KOLEKTIVNI POSKOKI

Predstava

1/12/2016 ob 20:00
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnice: 7 € predprodaja, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

Koreografska masovka nemške koreografinje Isabelle Schad Kolektivni poskoki je ritmično-kinetična študija o pogojih skupnosti in kolektivnega telesa ali nenazadnje korpusa. Gibalno ponavljanje, znakovna redukcija in stalne preobrazbe vodijo generični plesni kolektiv od prepoznavnih etnokinetičnih in ritualnih telesnih redov ter protestnih in športno-navijaških formacij do možnosti povsem novih skupnostnih telesnih konfiguracij. Singularni in individualni izrastki prehajajo v vnovično družbeno konsolidacijo, s čimer ustvarjajo meditativno lepljivo strukturo, v katero gledalci odlagamo premislek o tem, kako dandanes biti skupaj.

Isabelle Schad si podobe Kolektivnih poskokov ustvarja ob branju besedila Hannah Arendt O revoluciji in manifestativno zapiše: »Telo skupine je sestavljeno iz mnogih teles. Ukvarjamo se s praksami, ki imajo potencial, da združujejo namesto individualizirajo. Razumemo jih kot razmerje s sabo in z drugim, kot pot. Te prakse so biološke, celične in hkrati energetske. Svobodo vidimo v odnosu do forme: do forme, ki je ustvarjena in zasnovana z notranjim procesom in njegovimi ritmi. Ritem ustvari formo, zaradi česar najdemo v njej mnoštvo, pomnožitev, subjektiviteto in variacijo: variacijo znotraj ponavljanja. Svobodo vidimo kot bistvo sreče. Srečo izkusimo, kadar lahko skupaj ustvarimo tok gibanja in ga ohranimo. Vidimo svobodo, ki je zagotovljena, kadar vsakdo v skupini uspe najti formo na svojstven način. Zaradi tega imamo poseben odnos do pojma enakost: vsi so si lahko enaki, ko je znotraj forme zagotovljena subjektiviteta v posameznikovem svojstvenem ritmu. Iščemo enakost v gibanju in prenehanje hierarhije med telesnimi deli. Odnosi med telesnimi deli so kakor odnosi med ljudmi v skupini. Igrajo se in krivijo na vse mogoče načine. Ločujemo sinhronijo od sinhronizacije. Sinhronijo pojmujemo kot trenutek, ko se reči časovno uskladijo, kot nekakšen energetski fenomen. Izposojamo si tla, formacije in vzorce različnih skupnostnih obredov, kot so npr. ljudski plesi ali vzhodnjaške telesne prakse, hkrati pa se skušamo otresti njihovih kodov, da postanejo njihove temeljne materialnosti vidnejše. Za nas je upor povezan z vprašanjem o ritmu, protest pa z vprašanjem o organizaciji in izvedbi. S tem, ko se upiramo estetiki reprezentacije in tistim, ki jo promovirajo, se naše početje uvršča med politične prakse. Bi stvarjenje neskončnega, združenega in monstruoznega telesa lahko postalo mesto upora? Bi to lahko postalo sámo telo − morda celo telo plesalca?«

Predstavo Kolektivni poskoki smo v Ljubljano pripeljali s Poljske. Nastala je v produkciji The Art Stations Foundation poljske bogatašinje, mecenke, zbirateljice umetnosti in filantropinje Grażyne Kulczyk. Fundacija je bila ustanovljena leta 2004 z namenom, da finančno podpira razvoj na področju umetnosti in kulture. Leta 2008 je pridobila prostore v stari pivovarni v Poznanju (od tod njeno ime Stary Browar Urban & Art Centre), v kateri si v enakem deležu prostore delijo trgovske dejavnosti in kulturno-umetniški center. Kulturni in umetniški program centra Stara pivovarna se osredotoča predvsem na progresivne, avantgardne in raziskovalne prakse v vizualnih umetnostih in sodobnem plesu. Na plesnem področju skušajo domače poljske umetnike povezovati z mednarodnim programom in tujimi koreografi ter skrbeti za razvoj jezika in mišljenja sodobnoplesnih praks. Predstava Kolektivni poskoki je k nam prišla s pomočjo poljskega gledališkega Instytuta Adama Mickiewicza iz Varšave.

ISABELLE SCHAD. Nemška plesalka in koreografinja Isabelle Schad je med letoma 1981 in 1990 študirala klasični balet v Stuttgartu, potem je nekaj let plesala po različnih baletnih ansamblih, dokler ni prišla v stik z Wimom Vandekeybusom in postala članica njegove skupine Ultima Vez. Po tej prelomnici v umetniški biografiji se je Schadova posvečala zgolj sodobnoplesnim praksam in sodelovala npr. z Olgo Mesa, Angelo Guerreiro, Felixom Ruckertom, Eszter Salamon idr. Isabelle Schad danes predstavlja eno od osrednjih imen tistega dela nemškega ali evropskega plesa, ki se je sredi 90. let 20. stoletja pod vplivom ameriškega postmodernega plesa podvrgel temeljnemu prespraševanju. Njene koreografske raziskave se osredotočajo na materialnost telesa, na telo kot proces in prostor, na odnose med telesom, koreografijo, reprezentacijo in prezenco, formo in izkušnjo, na telesne prakse kot mesta učnih procesov, skupnosti in političnega angažmaja. Njeno umetniško delo se umešča v liminalno polje med plesom, performansom in praksami vizualnih umetnosti, že vrsto let pa je reden del mednarodnih festivalskih in drugih kulturnih programov. Schadova je soustanoviteljica nekaterih trajnostnih projektov ali odprtih kolektivov (Good Work, Praticable), ki raziskujejo različne načine transdisciplinarnosti in presprašujejo različne modalnosti (kulturne) produkcije. Deluje tudi kot pedagoginja: uči v različnih umetniških in plesnih kontekstih ter pri tem preskuša različne pedagoške formate. Je soorganizatorka studijskih prostorov Wiesenburg-Halle v Berlinu in od nedavnega tudi certificirana mojstrica masaže zen shiatsu. Pogosto je prisotna v državah nekdanje Jugoslavije, kjer v sodelovanju s hrvaškimi, srbskimi in makedonskimi kolegi ustvarja številne plesne projekte. Menimo, da je skrajni čas, da jo podrobneje spozna tudi slovenski sodobnoplesni kontekst.

isabelle-schad-after-collaboration-with-laurent-goldring-photo-by-jakub-wittchen-for-art-stations-foundation

Koncept in koreografija: Isabelle Schad v sodelovanju z Laurentom Goldringom
Koreografska asistenca: Naïma Ferré
Plešejo in nastopajo: Magdalena Bartczak, Sonia Borkowicz, Barbara Bujakowska, Halina Chmielarz, Paulina Grochowska, Magda Jędra, Aniela Kokosza, Irena Lipinska, Jakub Margosiak, Dorota Michalak, Gosia Mielech, Janusz Orlik, Marta Romaszkan, Iza Szostak, Krystyna Szydłowska, Natalia Wilk, Ula Zerek
Oblikovanje zvoka: Patryk Lichota
Oblikovanje svetlobe: Łukasz Kędzierski
Koordinacija: Marta Harasimowicz
Fotografije: Jakub Wittchen
Produkcija: Art Stations Foundation pod vodstvom Grażyne Kulczyk
Koprodukcija: Goethe-Institut Varšava

Trajanje: 60 min

Dogodek je omogočil
ami-logo

2. 12. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Bara Kolenc & Atej Tutta: RETORIKA – ZASEBNE MISLI 4º

Eksperimentalna predstava

2/12/2016 ob 19:00
Kino Šiška – Komuna
Prost vstop
FB dogodek>

Sodobna scenska umetnica in filozofinja Bara Kolenc in vizualni umetnik Atej Tutta sta letos s predstavo Metamorfoze 3º: Retorika gostovala na nemškem festivalu Theatertreffen, na katerem sta v okviru programa Stueckemarkt osvojila glavno nagrado. Na Co-festivalu se bosta predstavila z delom Retorika – Zasebne misli. »Serija performansov Retorika − Zasebne misli problematizira institucijo sodstva in pravne retorike v razmerju do odmerjene retorične funkcije, ki je znotraj sodnega aparata dodeljena posamezniku. Kot hrbtno plat te funkcije performansi izpostavljajo polje zasebnih misli. Preiskujejo posredne in neposredne učinke javnega govora na posameznikov tok (zavestnih in nezavednih) misli, obenem pa presprašujejo tudi možnosti vzvratnega učinkovanja singulariziranih retoričnih sledi na frontalno monološko strukturo institucije prava.«

»Retorika je večletni modularni projekt, ki se ukvarja s poljem jezika in komunikacije. V to polje vstopa skozi raziskavo, premislek in umetniško artikulacijo specifične veščine, ki jo je že Aristotel poimenoval umetnost prepričevanja,« zapišeta avtorja. Bara Kolenc s serijskim, modularnim scenskim delom, ki izhaja iz koreografskega polja, četudi so njegova različna uobličenja transteritorialna in s tem tudi transdisciplinarna, odpira vrsto vprašanj onstran formalnih koreografskih problemov. Ta se tičejo razmerja med zasebnim in javnim ter načini, kako se družbena protislovja manifestirajo v zasebnem in kako zasebno vstopa v različne javne diskurze. Lahko bi rekli, da jo zanimajo načini, kako različne človeške prezence razkrivajo nezadostnost polja družbenih reprezentacij.

V intervjuju za časnik Večer avtorica Metamorfoz pravi: »Koncept projekta Metamorfoze 1° − 5° je zastavljen tako, da se vseh pet predstav ukvarja z aktualnimi družbenimi vsebinami, ki pa vselej zajemajo neko splošno, transhistorično polje človeškega delovanja v navezavi na Ovidijeve Metamorfoze. Tokrat je bilo to polje jezika in komunikacije. Razdelava koncepta vsakega od petih delov prinaša oženje polja in konkretizacijo vsebine. Prvo oženje je bila odločitev za temo retorike, ki je eno od ključnih družbenih orodij, ki povezuje razne družbene diskurze. Skozi temo retorike je mogoče spregovoriti o aktualnih političnih vsebinah in vzpostavljati kritiko družbenih mehanizmov − medijev, monetarnih sistemov, pravnih sistemov, itd. Nadalje sva z Atejem Tutto, ki je na tej točki vstopil v projekt kot soavtor, iskala neko vsebino, ki bi še vedno splošno temo retorike bolj konkretizirala. Iskala sva osebnost, ki bi povezala sedanjost in zgodovino, Evropo in Slovenijo in ki bi prinašala neko napetost med osebno držo in družbeno ideologijo. Naletela sva na zgodbo dr. Ljube Prenner, ki je vse te napetosti dobesedno utelešala. To, kar naju je zanimalo, je bilo njeno delovanje znotraj pravne retorike v povezavi s političnim. In njena osebna drža, neomajna v razmerju s političnimi peripetijami, skozi katere je šla. Moram pa poudariti, da kljub temu, da črpa iz zgodbe dr. Ljube Prenner, predstava Metamorfoze 3°: Retorika ni dokumentarna. V vsebine, ki jih je prinesla njena zgodba, sva z Atejem Tutto vstopila na retoričen način. Vsaka resnica je v temelju konstrukt − iz resnične dr. Ljube Prenner, ki ne obstaja, je nastala ikona Dr. Love Prenner, ki obstaja, kolikor deluje v okviru projekta Retorika.«

Svoje nazore o odnosu filozofije in gledališča je strnila takole: »Ne verjamem v filozofsko gledališče. Gledališče je umetnost, ki ima drugačna pravila, drugačna orodja, drugačne učinke, drugačne možnosti od filozofije. Obe polji pa sta seveda izjemno močni − kolikor radikalno posegata v družbeno in presprašujeta polje vednosti, polje znanega in možnega. Verjamem pa v to, da je gledališče dobra platforma za konstruiranje realnosti in za preigravanje resnic. Prav zato, ker jih lahko povezuje z estetskim − s poljem čutnega in s poljem afekta. To je struktura performativnega. Gledališče ima izjemno moč, da angažira misel − kolikor zna izkoristiti svoj retorični kapital. V tem je gledališče politično.«

Video>

private-thoughts_ph_atej_tutta

Dr. Bara Kolenc je umetnica in filozofinja, ki deluje na področju scenskih in vizualnih umetnosti. Pod mentorstvom Mladena Dolarja je doktorirala na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z delom Filozofski problem realnega in ponavljanja v gledališču 20. stoletja: dvojnik, lutka, maska. Njeno doktorsko delo je leta 2014 izšlo v knjigi Ponavljanje in uprizoritev: Kierkegaard, psihoanaliza, gledališče (Analecta). Njeno teoretsko delo se razvija v območju teoretske psihoanalize in strukturalizma ter teoretiziranja uprizoritev in umetnosti, povezanih s problemom ponavljanja. Bara Kolenc je avtorica številnih celovečernih predstav, solo performansov, performativnih aktov, instalacij, predavanj in t. i. uprizorjenih predavanj (lecture-performance), pri katerih je očitna njena zaznamovanost s področjem tistih koreografskih praks, ki stopajo izven svojih meja. Sodelovala je z umetniki, kot so Barbara Novakovič Kolenc, Diego de Brea, Iztok Kovač, Maja Delak, Andreja Rauch, Tomaž Štrucl idr., njeni stalni sodelavci pa so: Bojana Kunst, Atej Tutta, Matevž Kolenc, Irena Tomažin, Teja Reba, Loup Abramovici, Mitja Cerkvenik, Rado Jaušovec, Niel Barbisan, Manca Krnel, Stranič, Sandi Pavlin, Ana Hribar, Viktor Meglič, Gyula Cserepes in številni drugi umetniki. Je soustanoviteljica društva KUD Samosvoj (1999), ustanovna članica ter pobudnica kolektiva Treshold (2009) ter mednarodnega umetniškega in aktivističnega kolektiva O-jej/Eat-art Collective (2012), ki delujeta s stalnimi akcijami v stičnem območju performativnih in vizualnih umetnosti.

Atej Tutta je slovenski umetnik, ki živi in dela v Benetkah. Študiral je na
Accademia Di Belle Arti di Venezia. Leta 2006 je diplomiral na oddelku
Decorazione in v letu 2009 magistriral na oddelku Decorazione – Arte e
spazio pubblico. Od leta 2009 do leta 2014 je bil na Akademiji za likovno
umetnost v Benetkah zaposlen kot izredni profesor. Doslej je izvedel
številne umetniške in raziskovalne projekte. Kot so-kustos, oblikovalec
vizualnih komunikacij, koordinator in mentor je sodeloval pri postavitvi
različnih umetniških razstav, kot so Elaborare il lutto, Arte Orfana della
specie, For(w)art, Il prof Rodčenko, Fotografie dallo Vchutemas. Kot
vizualni umetniški vodja in video umetnik je sodeloval pri različnih
mednarodnih projektih, kot sta Divided God in Biti. Bil je tehnični
vodja projekta arTVision Live Art Channel, Jadranskega projekta IPA, v
Benetkah. Kot medmedijski umetnik, video režiser, fotograf, grafični
oblikovalec in scenograf od leta 2008 stalno sodeluje z umetnico in
filozofinjo Baro Kolenc. Je ustanovni član kolektiva Threshold.

Koncept in realizacija: Bara Kolenc, Atej Tutta
Sodelavci: Jernej Černalogar, Matevž Kolenc, Alja Lobnik, Matej Markovič, Sanja Nešković Peršin, Peter Pivar, Jošt Pengov-Taraniš, Rebeka Radovan, Jure Vlahovič
Produkcija: Kud Samosvoj
V sodelovanju z: Center urbane kulture Kino Šiška, MGML − Mestni Muzej Ljubljana, Kud Pozitiv, Fab Lab Venezia, Festival sodobnih idej Indigo − NO Fear, REPETITION/S: Performance and Philosophy in Ljubljana
Podpora: Mestna občina Ljubljana

Trajanje: 60 min

2. 12. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Verena Billinger & Sebastian Schulz: NASILNI DOGODEK

Predstava

2/12/2016 ob 20:30
Lutkovno gledališče Ljubljana – Oder pod zvezdami
Vstopnina: 7 € predprodaja, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

Nasilni dogodek Verene Billinger in Sebastiana Schultza raziskuje različne vidike percepcije nasilja v sodobni mediatizirani družbi in scenskih umetnostih. V performativni koreografiji se avtorja s skupino performerjev nasilja ne lotevata zgolj z rabo različnih medijev, v katerih se razgrinja telesno nasilje v oblikah posrednosti, kakršne smo vajeni tudi iz sredstev javnega poročanja, in neposrednosti, ki smo jo običajno pripisovali umetnosti performansa, temveč s svojim analitičnim in raziskovalnim načinom postavita pod vprašaj skoraj vsakršen format prezentacije ali reprezentacije nasilja. Nasilna niso le dejanja, ki jih opazujemo v njihovi brutalnosti, temveč nemara sama mediatizacija. Brecht je dejal, da je mogoče napisati dramo o čemerkoli razen o nafti. Zdi se, da se Billingerjeva in Schultz povsem resno lotita vprašanja, ali nasilje na odru resnično zmore učinkovati v svoji dejanskosti in neposrednosti, ne da bi prešlo na raven znaka in ne da bi nasilna postala sama ambicija njegove reprezentacije.

Nasilje nas na svoj razdražljiv način fascinira. Udarci, rezanje, streljanje, trganje in sekljanje – vse to nam je mnogo bližje, kot si utegnemo priznati. Deformirano in fragmentirano telo nas privlači in odbija ter navdaja z empatijo: kruto je lepo. Medtem ko v svoji koreografiji s stopnjevanjem udejanjata taktično neusmiljenost, Verena Billinger in Sebastian Schultz s petčlanskim ansamblom razvijata strategije za raziskavo nagnjenosti k nasilju. S tem razgrinjata paradoksalno mejo mediatiziranega in uprizorjenega nasilja ter izzivata zaščiteni prostor gledališča: Kako je mogoče, da je življenje vselej tako močno prepojeno z nasiljem? Kako je mogoče telo napotiti v bitko, ne da bi ga že v izhodišču žrtvovali?

Verena Billinger in Sebastian Schultz sta študirala ples, koreografijo in performans na Inštitutu za uporabne gledališke študije v Giessnu v Nemčiji. Svoja dela sta doslej predstavila v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Slovaškem in Švedskem. Njuna predstava Nasilni dogodekje bila uvrščena v program Nemške plesne platforme letos marca v kulturnem centru Mousonturm v Frankfurtu na Majni.

nasilni-dogodek_violent-event_-c-florian-kraua%c2%9f_10-2

Koncept in koreografija: Verena Billinger in Sebastian Schulz
V izvedbi: Patricia Gimeno, Frank Koenen, Sanna Lundström, Lea Martini, Nicolas Niot
Oblikovanje svetlobe: Stine Hertel
Oblikovanje prostora: Camilla Vetters
Glasba: Anton Kaun
Oblikovanje kostumov: Charlotte Pistorius
Video: Melchior Hoffmann
Izvršnaprodukcija: Alessia Neumann, Melchior Hoffmann
Produkcija: Billinger & Schulz
Koprodukcija: Künstlerhaus Mousonturm Frankfurt am Main, FFT Düsseldorf

Trajanje predstave: 75 minut

S podporo NATIONAL PERFORMANCE NET (NPN) s koprodukcijskimi vložki Zveznega vladnega komisariata za kulturo in medije z odločitvijo Bundestaga

npn_schwarz

3. 12. 2016
Dogodki(14),
predstave(15)

Martin Sonderkamp & Darko Dragičević: PRIBLIŽEVANJA #5

Predstava

3/12/2016 ob 19:00
Galerija Tobačna 001
Vstopnina: 7 € v predprodaji, 10 € na dan predstave

Koreograf, plesalec in pedagog Martin Sonderkamp ter vizualni umetnik in performer Darko Dragičević v predstavi Približevanja #5 raziskujeta razmerja med telesi in prostorom, njihovimi transformativnimi stičnimi potenciali v primerih vzajemnega delovanja ter telesnostjo in materialnostjo. Zanimajo ju senzoričen telesni sistem, njegovo delovanje in način, kako se umešča v prostor in ga s svojimi ekstenzijami hkrati preobraža. Predstava Približevanja #5 se z umetniškimi postopki, ki ples, koreografijo in prostor razstavljajo na osnovne delce, umešča na analitično umetniško polje, ki se v zadnjih letih pojavlja predvsem v prostoru med vizualnimi umetnostmi in koreografskimi praksami, v zgodovinskem kontekstu pa nadaljuje s postopki, vprašanji in pomisleki, ki jih je v zgodovino plesa vnesel ameriški postmoderni ples v 60. letih 20. stoletja.

Če raziskovanje Martina Sonderkampa in Darka Dragičevića želimo razumeti v zgodovinskem kontekstu, potem lahko rečemo, da njuno delo pripada tistim praksam, ki so v sodobnem plesu druge polovice 20. stoletja doumele, da družbenega in političnega prostora ali prostora emancipacije ni mogoče razumeti brez razumevanja posebnosti temeljnih fenomenoloških – materialnih dinamik (individualnih ali mnoštvenih) teles v odnosu do kraja in njegove utilitarnosti, ki ji pravimo prostor. Tovrstne raziskave so v sodobnem plesu stalnica, odkar je francoski fenomenolog Maurice Merleau-Ponty svoja dognanja strnil v delo z naslovom Fenomenologija zaznave (1945).

V seriji predstav pod skupnim naslovom Približevanja Sonderkampa in Dragičevića zanima, kako se telesa umeščajo v prostor, kako v njih zaživijo ter kako se telesa povezujejo s stvarmi (materiali/predmeti) in tudi med sabo. Želita pokazati, kako se prostorska materialnost razgrinja v telesih in kako telesa učinkujejo na zunanjo materialnost. Raziskujeta, kako se telesna čutnost prenaša na materialnost in kako se na ta način telesa podaljšujejo v prostor ter ga tako tudi spreminjajo. Osredotočata se na to, kako se telo giba skozi te esktenzije in kako drugi (gledalec) zaznava telo pri tem početju.

Njuna temeljna vprašanja so: Kako bi lahko naredili zemljevide, ki hkrati vplivajo na telesa in zunanji prostor? Bi lahko te zemljevide prepisali v koreografske metode? Ali niso že notacija gibanja? Kako bi lahko ustvarili zemljevide, ki bi se iz vizualnih medijev sami od sebe vpisali v prostor in telo? Kako bi lahko razširili omejitve materiala, s katerim se takšni zemljevidi proizvajajo? Z najmanjšimi možnimi zbliževanji si avtorja prizadevata voditi gledalčevo pozornost k relacijskim spremembam in premestitvam, ki se dogajajo med telesi in prostori.

05-approximations_5

Martin Sonderkamp, koreograf, plesalec, glasbenik in v mednarodnem prostoru eden izmed najbolj iskanih plesnih pedagogov, je diplomiral na SNDO (Šoli za razvoj novega plesa) v Amsterdamu. Preden se je začel ukvarjati s plesom, je svoje veščine ostril na področju vizualnih umetnosti, športa in glasbe. S koreografskim, improvizacijskim in pedagoškim delom je obšel Evropo, Azijo in Severno Ameriko. Sodeloval je z umetniki, kot so Katie Duck, Sharon Smith, Amanda Miller, Steve Paxton, Jonathan Burrows, Meg Stuart, Benoît Lachambre, David Hernandez, David Zambrano, Julyen Hamilton, K. J. Holmes, Nina Martin in Kirstie Simson. Kot pedagog in član upravnega odbora sodeluje z regijsko mrežo Nomad Dance Academy. Na Visoki šoli za glasbo in ples v Kölnu vodi magistrski program sodobnega plesa. Sonderkamp je v preteklih desetletjih kot plesni pedagog večkrat obiskal Ljubljano. Živi in dela v Berlinu in Kölnu.

Darko Dragičević je vizualni umetnik in filmski ustvarjalec, ki živi v Kölnu in Berlinu. Magistrski študij vizualnih umetnosti in diplomski program vizualnih komunikacij je končal na International College of Arts & Sciences v Milanu, diplomo iz filmske režije pa je pridobil na newyorški Akademiji za film. Dragičević se v svojih raziskavah in interdisciplinarnih projektih osredotoča na metodološka presečišča znotraj vizualnih umetnosti, performansa, filma in teksta. Njegova dela so bila nagrajena na Mednarodnem filmskem festivalu za kulturo henidkepa Bosifest v Beogradu, na 57. Mednarodnem festivalu kratkega filma v Oberhausnu v Nemčiji in na festivalu Casa Del Roma v Rimu.

Koncept in izvedba/Concept and Performance: Darko Dragičević, Martin Sonderkamp
Asistenca pri oblikovanju prostora: Branka Blasius
Fotografija: Martin Mallon
Glasba: William Basinski
Produkcija: Collegium Hungaricum Berlin
Kuratorka: Kata Krasznahorkai
Asistentka kuratorke: Lena Szirmay-Kalos
Glasba: William Basinski

Trajanje predstave: 60 min

Organizacija: Kino Šiška in NDA.

03/12/2013 - 04/12/2015
Dogodki(14),
predstave(15)

Amanda Piña & Daniel Zimmermann: OGROŽENA ČLOVEŠKA GIBANJA Vol. II: PLES IN UPOR

Predstava

3/12/2016 in 4/12/2016, 20:30
Kino Šiška – Katedrala
Vstopnina: 7 € v predprodaji, 10 € na dan predstave
FB dogodek>

Antropološka koreografska študija Amande Piña in Daniela Zimmermana z naslovom Ples in upor je drugo delo iz koreografske serije Ogrožena človeška gibanja. V njem avtorja pod povečevalno steklo postavljata plese kulturnih praks, ki na različnih področjih globalnega sveta veljajo za ogrožene ali že izumrle. Izbor kinetičnih form, s katerimi različna ljudstva naslavljajo vegetacijske cikle, živalske ekosisteme in vremenske pojave in ki sta jih avtorja uvrstila v predstavo, jima je tokrat narekoval kriterij sodobne korporativne ekonomske eksploatacije, s katerimi različna podjetja uničujejo naravne vire ter posledično človeške skupnosti in njihovo kulturo.

Koreografski opus Amande Piña, ki nastaja predvsem v sodelovanju z Danielom Zimmermanom in drugimi priložnostnimi sodelavci, je močno določen s koreografinjino izobrazbo, saj je Piñova antropologinja in hkrati koreografinja. Verjetno je sodobna antropologija v svojih metodologijah eno najbolj ustvarjalnih, domiselnih, kolaborativnih in striktnih področij sodobne humanistike, saj zelo resno jemlje dejstvo, da se ukvarja z ljudmi, skupnostmi, človeškimi situacijami in njihovimi gradivi. To se nemara vidi tudi v delu Amande Piña, ki pravi: »Menim, da lahko na plese gledamo kot na sestavni del človeškega rezervoarja gibov in odnosov onkraj govorjenega ali pisnega jezika.«

Ogrožena človeška gibanja II: Ples in upor (2016) se osredotoča na plese, ki so jih antropologi v preteklem stoletju uvrščali med rituale. Avtorja sta jih odkrila v arhivih etnografskih muzejev, v različnih zbirkah in knjižnicah po Evropi. Med njimi ples battere s pacifiškega atola Tabiteuea (Gilbertovi otoki, Kiribati), metuljev ples indijanskega plemena Navajo iz Arizone v Združenih državah Amerike, ognjeni ples ljudstva Sakuddei z indonezijskega otoka Siberut idr. Po analogiji s postopkom nalaganja vsebin z interneta na računalnik (download), so tudi ustvarjalci predstave plese naložili v telesa štirih plesalk.

Predstava je umeščena v spreminjajoči se svetlobni, zvočni in video ambient, ki ustvari intenzivno scensko izkušnjo, zanima pa jo možnost upora telesa proti sodobni invazivnosti neoliberalne tržne ekonomije, povečani privatizaciji in izginjanju naravnih virov. Upor, ki ga Ogrožena človeška gibanja II: Ples in upor ponuja kot legitimno možnost, je ples kot sredstvo in cilj druženja, način, kako je mogoče biti skupaj. Avtorja predstavo razumeta kot živo bitje, zato se na svojih različnih poteh spreminja in vključuje vsakokratne lokalne sodelavce, ki jo pomagajo vzdrževati z duhom in ekonomijo urbanega gostitelja.

Decembra 2014 sta Amanda Piña in Daniel Zimmerman v Kinu Šiška gostovala s projektom WAR (2014), v katerem sta se odločila raziskati polinezijske plesne oblike, ki so jih v osemdesetih in devetdesetih rekonstruirali in razvijali na Velikonočnem otoku (Rapa Nui) – med drugim hoko, znani vojni ples tamkajšnje kulture. Projekt WAR se je ukvarjal z delitvijo umetnosti na sodobno in tradicionalno, pri čemer ju je zanimalo, kako ta delitev lahko spregovori o umetnosti kot o podaljšku kolonialnih odnosov.

Leta 2015 sta začela z dolgoročnim raziskovalnim projektom Ogrožena človeška gibanja, med katere se uvršča tudi predstava Ples in upor. V tem serijskem projektu se osredotočata na tradicionalne gibalne prakse manj vidnih (neevropskih) kultur in skupnosti. Njune raziskave se v tem ciklusu pretvarjajo v predstave, delavnice, instalacije, publikacije in izčrpen spletni arhiv, z njimi pa si prizadevata ogrožene gibalne prakse z različnimi metodami rekonstruirati, rekontekstualizirati in resemiotizirati ter jim zagotoviti mesto znotraj umetniškega konteksta, ki jih praviloma ni pripravljen zgodoviniti. Z njunim multidisciplinarnim raziskovalnim pristopom hkrati širita obseg tega, kar se v sodobnem plesu tradicionalno razume kot sodobno plesno ali koreografsko delo.

Umetniško vodstvo: Amanda Piña v sodelovanju z Danielom Zimmermannom
Koreografija, ples in nastop: Alma Quintana, Yusimi Moya Rodriguez, Amanda Piña, Linda Samaraweerová
Ples in performans: Solanghe Enriquez Barrios, Liam Spaenjers in gosti/ Solanghe Enriquez Barrios, Liam Spaenjers in gostje
Koreografski viri: Gertrud Bodenwieser, Hanna Berger, ljudstva Yaqui, Mayo, Navajo, Mixtecs-Mexicans, Mapuche Huilliche, Tenek, Sakuddei, prebivalci atola Tabiteuea – Kiribati, prebivalci Trobriandskih otokov
Skladatelja, izvajalca glasbe in zvočilna instrumentalista: Shayna Dunkelman, Christian Müller
Oblikovanje svetlobe: Victor Durán
Oblikovanje prostora in projekcij: Daniel Zimmermann
Koroegrafska asistenca: Paula Chavez
Prenašanje gibanja iz etnografskih filmov: Lina Maria Venegas, Amanda Piña
Dramaturško svetovanje: Angela Vadori
Umentiško svetovanje: Quim Pujol
Oblikovanje kostumov: Francesca Aldegani, Anke Philippe
Montaža in menedžersko svetovanje: Marie-Christine Baratta
Produkcija in raziskovanje: Sarah Blumenfeld
Produkcija: nadaproductions.at
Koprodukcija: De Singel International Art Campus, Tanzquartier Wien

Projekt Ogrožena človeška gibanja je nastal v sodelovnju z: ImpulsTanz – Vienna International Dance Festival, NAVE, Creation and Residence Center, Santiago de Chile, Tanzquartier Wien, STUK a house for dance, image and sound, Hellerau Dresden, nadaLokal

Podporniki projekta: MA7 – Kulturabteilung der Stadt Wien, BMfB – Bundesministerium für Bewegungsangelegenheiten, BKA Kunst und Kultur – Bundeskanzerlamt Österreich

wienkultur_logo_cmyk1       800px-bundeskanzleramt_osterreich_logo-svg

Dogodek so omogočili INTPA – International Network for Dance and Performance Austria (Tanzquartier Wien iz skladov by BKA und BMEIA)

intpa      okf-logo-weis

Trajanje predstave: 70 min