četrtek, 29. 11. 2018 // Thursday, 29th November 2018

ob 19.00, Slovensko mladinsko gledališče, spodnja dvorana

Premiera 29. 11. / razprodano
Ponovitve:
Petek / 30. 11. / 19:00 /
Sobota / 1. 12. / 19:00 /
Torek / 4. 12. / 19:00 /
Sreda / 5. 12. / 19:00 /

Nakup vstopnic na blagajni Slovenskega mladinskega gledališča in preko mojekarte.si.

Facebook>

 

Režija/Directed by: Ana Vujanović, Marta Popivoda
Besedilo/Text: Ana Vujanović v sodelovanju z/in collaboration with Marto Popivoda
Pričevanja in intervjuji/Based on Accounts of and Interviews with Zora Konjajev, Sonja Vujanović in/and Zdenka Kidrič
Igrajo/Performers: Damjana Černe, Vida Rucli k. g., Katarina Stegnar
Dramaturgija/Dramaturgy: Ana Vujanović
Video: Marta Popivoda
Asistentka režije in dramaturgije/ Director’s and Dramaturgical Assistant: Tery Žeželj
Asistent dramaturgije (študijsko)/Dramaturgical Assistant (Study Practice): Jernej Potočan
Scenografija/Set Design: Matej Stupica
Koreografija/Choreography: Sheena McGrandles
Filmska fotografija/Film Photography: Lev Predan Kowarski
Svetovalec za montažo/Film Editing Advisor: René Frölke
Asistentka kamere/Camera Assistant: Gaja Naja Rojec
Lektorica/Proofreading: Mateja Dermelj
Prevod v slovenščino/Slovene Translation: Sonja Dolžan
Prevod v angleščino/English Translation: Vid Ropoša, Sandra Lukič
Ton/Sound: Silvo Zupančič
Luč/Light: David Cvelbar
Video/Video: Dušan Ojdanič
Vodja predstave/Tehnical Director: Liam Hlede

 

Umetnici Ano Vujanović in Marto Popivoda pri nas dobro poznamo kot članici pred kratkim samoukinjenega beograjskega umetniškega in teoretskega kolektiva Teorija koja hoda, kot sodelavki pri filmu Jugoslavija: Kako je ideologija premikala naše kolektivno telo (2013) in video raziskavi Kulturni delavec: 3 v 1 (2013), Ano Vujanović pa v tandemu s Sašom Asentićem tako po predstavi Communitas na izpitu (epizoda Ljubljana), ki sta jo postavila z ansamblom Slovenskega mladinskega gledališča leta 2015, kakor tudi po predstavi Moja lastna biopolitika (My Private Biopolitics), ki sta jo na festivalu Mladi levi predstavila leta 2007. Ana Vujanović je za revijo Maska napisala vrsto člankov, souredila nekaj odličnih številk, predavala na Seminarju sodobnih scenskih umetnosti ter pred leti spremljala ljubljansko festivalsko produkcijo na področju scenskih umetnosti (Gibanica, Exodos). Lahko bi rekli, da pripada našemu skupnemu, nekdaj federativnemu kulturnemu prostoru, ki vztraja in se razvija brez sistemske forme ali namera prav zaradi tega. Danes Ana Vujanović in Marta Popivoda živita v Berlinu in s transdisciplinarnim ter politično in socialno rekonsolidacijskim pristopom k scenskim umetnostim delovno gostujeta po vsej Evropi.

 

V koreografsko-kinematografski instalaciji Narodna sprava: Krajine svobode, ki bo premiero doživela ob koncu letošnjega CoFestivala, se avtorici ukvarjata s konstruktom zgodovine in njegovimi subjektivnimi derivati ali – morda natančneje – s tistim, kar so zgodovinski konstrukti z velikimi zgodbami vselej pripravljeni pustiti ob strani, saj moti njihov »univerzalni« red. Krajine svobode so umetniško-politično popotovanje po krajinah protifašističnega in komunističnega spomina, ki ga ni strah poetičnosti, čustvenosti, čutnosti in eksperimentalnosti, hkrati pa konceptualno in racionalno zarisujejo problem izbrisa teh spominov iz današnje evropske družbe. Krajinska uprizoritev, povezana z dramaturškim konceptom ameriške pisateljice Getrude Stein, ki kompaktnost gledaliških gradiv v temelju destabilizira, da aktivira gledalčevo pozornost in občutljivost, se ukvarja s protifašistično zgodovino v Sloveniji in Jugoslaviji. Na podlagi dokumentarnega besedilnega gradiva, kakršni so dnevniki partizank iz druge svetovne vojne in intervjuji z njimi, se v predstavi odpirajo širša vprašanja o protifašističnih herojinjah, o ženskem obrazu vojne ter odnosu med spominom in zgodovino. Obiskovalce vabi, naj nekaj časa preživijo z umetnino in drug z drugim ter si ustvarijo skupne poglede na to, kar se trenutno godi v sodobnem globaliziranem svetu: neki spomin se bori, da bi ostal zgodovina, in potrebuje nas, žive in aktivne ljudi, da bi ga takšnega tudi ohranili. Avtorici ustvarita situacijo, ki zaradi množice gradiv daje vtis kakofonije in gledalce sili k aktivnemu spopadu z njim: ne postavljata jih v vlogo bralcev že izdelanih zgodovinopisnih interpretacij, temveč v vlogo zgodovinarjev.