Za umetnicami in umetniki, kulturnimi delavkami in delavci v Republiki Sloveniji je turbulentno, negotovo, nespečno in izčrpavajoče leto, ki smo ga člani umetniške ekipe CoFestivala z aktivističnimi kulturniškimi tovariši in soborci preživeli v boju za zagotovitev temeljnih pogojev umetniškega in kulturnega dela. V proletarskih dnevih in nočeh.

 

Od zaključka CoFestivala 2017 smo člani ekipe – in cela vrsta soborcev – izpolnili 851 strani najrazličnejših razpisnih obrazcev, s katerimi smo si prizadevali pridobiti sredstva za delo in programe, pomagali pisati peticije proti ksenofobnim napadom na sodelavce in prijatelje, ki živijo in delajo v Sloveniji in niso državljani RS, in javne dopise v imenu celotne umetniške skupnosti. Udeleževali smo se nebrojnih aktivističnih sestankov in posvetov v državnih in lokalnih institucijah, se pri tem medijsko izpostavljali ter se s tovariši iz Društva Asociacija – društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti – borili s političnimi elitami in administracijo Republike Slovenije pred uničenjem domače kulturniške in umetniške krajine z nepremišljeno zakonodajo. Ko so se našemu boju pridružili tudi javni kulturni zavodi in ljubiteljska kulturna javnost, smo se borili tudi zanje. Prizadevali smo si, da bi valuta strasti, s katero si domača politična javnost s financistično logiko želi vrednotiti naše delo, pridobila realno vrednost. Umetniško in kulturno delo potrebuje prostor, čas, plačilo in socialne pravice! Maja 2018 smo se na Trgu republike tik pred volitvami v državni zbor Republike Slovenije udeležili javnega protesta proti maligni politiki sovraštva, ki se je razraslo v slovenskem družbenem tkivu zaradi diaboličnih politik, ter kmalu zatem v Kinu Šiška s tovariši iz Asociacije zahtevali od političnih strank, da razvidno predstavijo svoja stališča do umetnosti in kulture.

 

Tik pred letošnjo izdajo CoFestivala se počutimo, kakor da smo se ravnokar vrnili s fronte, na kateri boji še niso končani, hkrati pa smo neizmerno ponosni na kulturniške tovariše, sodelavce, prijatelje in znance, ki nočejo pristati na to, da bi za golo preživetje žrtvovali spekter življenjskih oblik, med katere sodijo tudi tiste s področij znanosti, umetnosti, izobraževanja in kulture. Menimo, da smo v letošnjem letu uspeli vzdramiti in regenerirati domačo (kulturno) javno sfero s temperaturami, ki jih v domačem umetniškem in kulturnem ekosistemu nismo občutili že vrsto let.

 

Na letošnji program CoFestivala bi bili ponosni evropski konstruktivisti, saj se z različnimi vidiki zelo močno navezuje na umetniške težnje tega gibanja. Obravnava koreografskih, arhitekturnih, proizvodnih, organizacijskih, tehnoloških, telesnih in s slednjim tudi eksistencialnih materialnosti skoraj vsa dela letošnjega CoFestivala z ravni kompozicije prestavlja na raven (interdisciplinarne) umetniške in hkrati interdisciplinarne konstrukcije. V njih umetniško delo poleg proizvoda pokaže svoje postopkovne in materialne lastnosti in posebnosti ter – ker gre za plesna ali koreografska dela – hkrati močno določenost s fizikalnimi lastnostmi, ki v plesnih telesih pridobivajo politične in družbene implikacije.

 

Letošnji CoFestival bo odprl grški koreograf Christos Papadopoulos z izvrstnim kvartetom Opus, ki gledalcu zagotavlja tako intelektualni kakor tudi čisti estetski užitek. Neizmerno veseli smo, da bomo lahko v dveh večerih domačemu občinstvu predstavili sedem zgodnjih del ameriške koreografinje Lucinde Childs, in to prav v času, ko v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti poteka retrospektivna razstava, posvečena legendarnemu kolektivu Judson Dance Theatre, v katerem je koreografinja začela plesno pot. Postopkovnost in koreografski konstruktivizem, ki ga je ta kolektiv začel razvijati v 60. letih, se je v zadnjih dveh desetletjih v svojevrstnem plesnem inženiringu preobrazil in izpopolnil pri izvrstnem zagrebškem kolektivu BADco., ki mu letos namenjamo posebno pozornost, njihova dela pa si bomo ogledali tako v Zagrebu kakor tudi v Ljubljani. Srbski plesalec in koreograf Marko Milić bo prvič po letu 2011 pri nas nastopil s poetičnim koreografskim stripom Lumi, v katerem se ukvarja s fenomenom spletnega zmenkarstva, z Ano Dubljević in Darja Janošević pa še v predstavi Koreoerotikon, v kateri se ustvarjalci ukvarjajo s konstrukti erotičnih plesnih teles v popularni kulturi in antičnih plesnih obrazcih. Slavni libanonski scenski in vizualni umetnik Rabih Mroué, ki je ljubljanskemu občinstvu dobro znan, bo z mednarodno zasedbo Dance On Ensemble v predstavi Slon koreografsko analiziral taktično telo v vojnih razmerah, izjemna nemška koreografinja in vizualna umetnica Anna Konjetzky pa bo v Odkruških ranljivo človeško telo konfrontirala z dinamičnimi prostorskimi situacijami, ki spominjajo na konstrukcije nemških gledališko-koreografskih eksperimentov avantgardnega Bauhausa. Nemška plesalka, koreografinja in pedagoginja Gisella Müller v predstavi Spet jaz, vendar ne sama v sodelovanju z zvočnima in radijskima umetnikoma Andijem in Hannesom Teichmannom proces konstrukcije koreografskega objekta postavi na stičišče med zvočnim in koreografskim prostorom, portugalski koreograf in plesalec Rui Horta pa se bo v solu Osa ukvarjal z racionalnostjo in iracionalnostjo v umetniškem kredu. Med domačimi umetniki predstavljamo dve premieri: Mala Kline se v predstavi Song ukvarja z ljubezenskimi vzgibi človeških ravnanj, Dejan Srhoj pa kompleksen proces tehnološkega razvoja robota, v katerem je kot koreograf sodeloval na Švedskem, predstavlja v mehatronični koreografiji Robot Nao. CoFestival bomo zaključili z dvema programskima konstantama: sodelovanjem s Slovenskim mladinskim gledališčem in s tematikami, ki se tičejo skupne jugoslovanske in deljene post-jugoslovanske zgodovine. Srbski umetnici Ana Vujanović in Marta Popivoda, ki zadnja leta živita in delata v Berlinu, se podpisujeta pod predstavo Narodna sprava: Krajine svobode, v kateri se s koreografskimi elementi lotevata vidikov ženskega antifašističnega boja v času druge svetovne vojne na območju nekdanje Jugoslavije.

 

»Da bi vzniknilo gibanje, moramo razumeti, kaj pomeni biti na tleh, in nato proizvesti upor,« bi nemara rekla plesna pedagoginja konstruktivistične provenience na kakšnem od jutranjih plesnih classov. »Zgraditi moramo oblike družbene solidarnosti, ki so zmožne reaktivacije družbenega telesa po njegovem dolgem obdobju izolacij in podreditev tekmovalni agresiji. V nasprotju z agresijo solidarnost temelji na empatiji, na telesnem dojemanju prisotnosti drugega,« pravi italijanski filozof in aktivist Franco Berardi Bifo. Nemara je domača kulturna in umetniška skupnost v letu 2018 jemala prav te lekcije. CoFestival je prav gotovo mesto, kjer lahko nadaljujemo z njihovim razvijanjem.