M: Spoštovana publika,
D: dragi prijatelji.
M & D: Dober večer in dobrodošli na otvoritvi nove izdaje CoFestivala.
D: …na otvoritvi festivala, ki smo ga ustvarili s stotimi euri.
M: …napačno si prebrala, hočeš povedati, festivala, ki smo ga ustvarili z milijon euri?
D: Mitja, dobro veš, de je CoFestival nekaj čez sto in da je najbolje, da pustiva da o tem Kako ustvariti festival s sto in miljon euri odigrata Biljana in Ivana v sklopu njunega dogodka.
M: se strinjam (smeh)
D: Letošnji mednarodni festival sodobnega plesa, ki gosti stoenega umetnika in se bo odvijal vse do 6. decembra na različnih ljubljanskih prizoriščih ponuja nabor raznolikih umetniških dogodkov.
M: S sodelovanjem odpiramo prostor različnim umetniškim praksam, ki se na tak ali drugačen način zrcalijo v sodobnem plesu. Postregli vam bomo z mednarodnimi produkcijami, koreografskimi delavnicami, predstavitvami, pogovori in filmskim popoldnevom.
D: Festival vzpostavlja skupni prostor in vzpodbuja medsebojno pomoč.
Je srečanje umetniške in produkcijske moči Kina Šiška in Nomad Dance Akademije kot tudi sodelovanja s partnerji doma in na tujem.
M: Umetnost so-bivanja je ponovno slogan ali bolje rečeno recept festivala. Z oblikovanim programom se gibljemo na presečišču družbe in umetnosti, ki ga razumemo tudi kot korak k dejanskemu sobivanju.
D: Človeštvo in umetnost še nikoli nista bila tako odtujena od svojega bistva. Nekateri nas prepričujejo, da na svetu ni dovolj sredstev, da ni dovolj prostora za vse nas. Menim, da je vse stvar organizacije in razdelitve sredstev. Zato imata človeško in umetniško Sobivanje v zadnjem času še večji in globlji pomen.
M: S tehnološkim znanjem in medijskimi pridobitvami se širijo mehanizmi obvladovanja, ki jih označujemo kot kultura strahu. Dosegli so svoj največji in grozljiv razmah v zadnjem času s spodbujanimi dogodki kot so finančna kriza in varčevanje, negotova prihodnost, napovedi epidemij, terorizem in tudi begunska problematika.
D: Ne bojimo se sprememb, bojimo se nadzora človeka in neobvladljivega širjenja kulture strahu. Ker svojega dela ne morem več ločiti od sebe, in svojih idej od idej svojih sodelavcev, potrebujem prostor sobivanja, kjer se učim in spreminjam. Le kdo bi rad bil čedalje samo še bolj on sam!?
Sobivanje je za nas platforma za urjenje v spoštljivosti in enakovrednosti.
M: Potrebujem sobivanje, ki temelji na družbeni strpnosti, sprejemanju drugačnosti in večkulturnosti.
Ne smemo si odvzeti pravice do volje do sprememb in ne smemo privoliti v manipulacijo umetnosti za kulturo strahu. Človeštvo in umetnost potrebujeta borce za spremembo in umetnike za drugačnost.
D: Naj bo sobivanje izziv in priložnost za nas in za umetnost.
M: Saj veste, ne gre samo za otroke, za nas vse gre.
D: Mi vsi smo raznolika enakopravna družina.